Intervju z Martinom Valičem, Ikarus
Rok Sanda
Martin Valič igra glavnega junaka Metoda Zieglerja v gledališki predstavi Ikarus. Poslušajte, kaj ima za povedati o svojih izkušnjah s predstavo in o svojem počutju v ekipi.
Novice
Eno leto po avdiciji
Rok Sanda
Pred enim letom smo izvedli avdicijo za gledališko predstavo Ikarus. Udeležba je bila presenetljiva. Spoznali smo kar nekaj novih talentov in odločitev o tem, koga povabiti k sodelovanju je bila zelo težavna.
Na zgornji sliki sta Goran Miljanović in Maja Pinterič v drugem krogu branja. Maja bere za vlogo Zore, Goran pa za vlogo Cosima . Ti vlogi sta dobila in še danes v njiju blestita.
Že naslednji mesec ju boste lahko znova videli. Več informacij kmalu.
Leto petelina
Rok Sanda
Letošnje leto je bilo zares leto petelina. S pomočjo podpore nam je lani uspelo izpeljati dva unikatna projekta, ki smo ju zdaj uspešno nadgradili. A tisto je bil šele začetek dolge in drzne poti. Letos smo namreč stopili na lastne noge in pokazali svoje petelinje perje.
Ustanovili smo društvo in stopili na samostojno pot. Imeli smo težave. Seveda. Saj imaš vedno težave, ko začneš. Glavna med njimi je bila, da smo bili brez finančne podpore. Mi pa komaj čakali, da postavimo na oder novo zgodbo. Da v gibajoče slike spravimo nov filmski scenarij.
Veliko je bilo skeptikov. Ljudi, ki so nas metali v isti koš z drugimi, ki so šli podobno pot. A menim, da smo skeptike v manj kot letu, če ne že popolnoma kupili, pa vsaj spravili v dvom. Mogoče je pa res kaj na teh petelinih.
Gastarbeiter, kratki film in gledališka predstava
Nikoli ne bom pozabil, kdo je na začetku verjel v nas. Društvo Kamenček in DKD Svoboda Senovo, dve društvi, ki sta imeli svoj lasten program, sta nas vzeli pod svoje okrilje in samo po njuni dobri volji smo uspeli spraviti pod streho dva večja projekta, Gastarbeiter: kratki film in Gastarbeiter: gledališko predstavo. Seveda pa smo se na njiju še dodatno kalili v 2015.
“Gastarbeiter me je navušil nad ustvarjanjem zgodb in komaj čakam na podobne projekte.”
V začetku leta smo oba projekta pripeljali v domače loge glavnega igralca, Sandija Lopatca, kjer smo publiko navdušili. Prav tako smo se s kratkim filmom udeležili Festivala slovenskega filma. S predstavo pa smo v letu dni dosegli 7 nastopov, kar za prvo predstavo, in to še takšno s težko socialno tematiko, ni majhen dosežek.
Gastarbeiter tako počasi zaključuje svojo kariero in lega v počitek v arhivih Little Roosterja. Si ga kdo še ni ogledal? Bi si ga želel? Celotno predstavo imamo namreč posneto. Kdo ve, mogoče jo celo nekoč naložimo na splet. Bi vas to zanimalo?
Dora, kratki film
Avdicije za Doro je obiskalo presenetljivo število ljudi. Če je na avdicijo za prvi kratki film prišlo komaj da dovolj igralcev, je pri Dori bilo obratno. Za moške vloge je bila udeležba 400%, za ženske vloge pa kar 1000%. Torej, izbrali smo vsakega četrtega moškega in vsako deseto žensko. Zgleda smo prebili neko nevidno ograjo, ki se je še sami nismo zavedali.
“Najbolj mi bodo ostali v spominu gostoljubni domačini, iskrena in zagnana mlada ekipa ter nepredvidljive okoliščine, ki so sestavni del ustvarjanja.”
Dora je bil tudi prvi projekt, kjer smo k sodelovanju povabili dodatno ekipo, da smo si s tem okrepili kader. Ekipa iz Barbar Studio je svojo nalogo opravila odlično in končnemu izdelku se bo nedvomno poznalo, da smo imeli poleg izkušeno ekipo, ki se spozna na svetlobo.
Trenutno je kratki film v fazi postprodukcije. Ravno prejšnji teden je prišel montažni final cut v moje roke. Trenutno opravljam nekaj režijskih popravkov, nakar pa gre dalje v zvočno in glasbeno obdelavo. V nekaj dneh lahko pričakujete izsek iz filma, v začetku 2016 pa tudi premiero.
Ikarus
Pa smo pri našem paradnem konju. Večina gledalcev, ko pridejo iz dvorane, če me najdejo kje v kakšnem kotu, me povprašajo, koliko časa sem pisal scenarij. Pet mesecev, če slučajno koga zanima. Ampak bolj pomembno od tega je, koliko časa je posvetila ekipa temu projektu. Koliko časa so potrpežljivo prihajali na vaje, brusili ostre robove, izboljševali, da smo lahko na koncu na oder postavili končan izdelek. Ni bilo lahko. Ampak se je očitno obrestovalo.
Predstava namreč navdušuje. Po treh uspešnih posavskih predpremierah smo šli oktobra v Gorico tipati, kako bodo nanjo odreagirali v krajih, ki se jih ta predstava neposredno dotika. Vsi smo bili presenečeni nad odzivom! Stoječe ovacije so največja čast, ki ti jo lahko pokloni občinstvo in Ikarusova ekipa jih še dolgo ne bo pozabila.
“Želel sem se preizkusit v gledališču. Z Ikarusom pa sem poleg odra spoznal še sebe ter dobre soigralce s katerimi smo se povezali kot prijatelji.”
Še dva dosežka Ikarusa je pomembno omeniti. Prvič smo bili vključeni v gledališki abonma kulturne ustanove in prvič smo nastopili za mladino. Sploh slednje je za izpostaviti, saj smo z Ikarusom zdaj igrali že za več kot 1.000 otrok in mladih iz osnovnih šol občine Krško, občine Kostanjevica na Krki, Šentjerneja in Šmarjete ter področja Zagorja ob Savi.
Vsekakor je pa najbolj neverjetno od vsega skupaj to, da je Ikarus v manj kot štirih mesecih nastopil na odru že kar enajstkrat.
Ekipa
Vsi ti naši dosežki so nekaj neverjetnega. Mogoče se bo komu zdelo, da po nepotrebnem hvalim, ali napihujem, ampak ni to. Preprosto navdušen sem nad tem kar nam je uspelo ustvariti v tako kratkem času. Še pred dvemi leti sem bil sam za pisalno mizo s svojim kulijem, ko sem napisal prvo zgodbo, ki je začela ta val. Zdaj pa smo ogromna ekipa ljudi, ki skupaj ustvarjamo zgodbe, tako na odru in pred kamero, kot v zaodrju in ob koncu kadra. Ta društveni duh, ki nas žene naprej, da ustvarjamo, poustvarjamo in inoviramo, je tisti, ki nas dela takšne... peteline. Ki trmasto rinijo dalje, ko jim drugi rečejo: nemogoče, ne da se, ni šans.
Kaj pa 2016?
Veliko nas še čaka, to brez dvoma. Projekti živijo dalje, rastejo in cvetijo, medtem pa, zdaj ko je končno vsaj malo zatišja, pripravljamo nove zgodbe. Tri projekte pravzaprav. Ampak zaenkrat ostanimo zgolj pri tem, da če je bilo leto 2015 leto malega petelina, bo 2016 leto velikega. Mogoče bodo pa potem tudi še tisti redki skeptiki začeli verjet v nas in v našo zgodbo.
Ikarus za mladino
Rok Sanda
Danes smo v organizaciji Zveze prijateljev mladine Krško odigrali matinejsko predstavo Ikarus za osme in devete razrede občine Krško in občine Kostanjevica na Krki. Ni bil to prvi nastop za šolsko mladino, saj smo enega izvedli že pred nekaj tedni v Šentjerneju. Tako smo na odrske deske v Kulturni dom Krško stopili bolj samozavestno, kar pa je bilo seveda nujno, saj nas je gledalo več kot šeststo učencev hkrati.
V Šentjerneju
Prvič smo za osnovnošolce igrali 18. novembra v Šentjerneju v sodelovanju s Kulturnim centrom Primoža Trubarja. Pred obiskom dvorane so si v avli lahko ogledali tudi razstavo zbirateljskih kosov iz Soške fronte, katerih zbiratelji so bili: Lado Abram, Jan Cerle in Boris Jevšnik, nakar pa se je več kot dvesto osnovnošolcem zbralo v dvorani in čakalo na začetek.
Vzdušje je bilo precej napeto. Nastopati pred mlajšo publiko je velik izziv, zato nas je njihova odzivnost kar presenetila. Predstava jih je namreč povsem osvojila. Začelo se je v umirjenem, humorističnem tonu in smeh je vel iz dvorane. A tudi ko je dramatičnost zgodbe začela prevzemati dvorano, je bilo čutiti zatopljenost v zgodbo. Med publiko je namreč vrelo od tišine, v katero je zarezal šele močan aplavz navdušenja ob koncu predstave.
Po priklonu pa smo lahko prisluhnili vtisom gledalcem. Več kot dvesto osnovnošolcev je bilo nad predstavo navdušenih. Učiteljica zgodovine iz OŠ Šmarjeta je še dodala:
»Lepše predstavljene vojne še nisem videla.«
Druga učiteljica, prav tako iz OŠ Šmarjeta, nam je pa po končani predstavi poslala sporočilo, v katerem je opisala svoje vtise o predstavi.
»Spraševala sem učence po mnenju in vsi so povedali, da jim je bila igra všeč. Učenci 9. razreda so pri zgodovini že obravnavali 1. svetovno vojno, tako da z razumevanjem zgodbe niso imeli nobenih težav. Učencem 8. razreda pa je veliko pomagalo priloženo gradivo, ki so ga pred ogledom predstave obravnavali pri zgodovini. Prepričala jih je sama zgodba, prepričljivo igranje, odlična scena in zvočni efekti. Skratka celi dve uri so ostali zbrani in zgodba jim je pritegnila pozornost.«
V Krškem
Današnja predstava je bila še večji izziv, saj smo bili izbrani s strani Zveze prijateljev mladine, da izvedemo predstavo za osme in devete razrede vseh osnovnih šol občin Krško in Kostanjevica na Krki. Tako je danes sedeže v dvorani zasedlo več kot šeststo mladih gledalcev. Za potrebe te predstave je Kulturni dom Krško moral v dvorano prinesti dodatno sedežno garnituro.
Predstava je obiskovalce vidno navdušila. Še posebej so se nekateri pozitivno odzivali na našega najmlajšega člana zasedbe, Jureta Zupana, ki so ga nekateri poznali iz šole. Jure, ki v predstavi igra Carlota in Slavkota, je namreč le nekaj let mlajši od tistih, ki so ga prišli gledat.
Mladi gledalci so po predstavi povedali, da jih je zelo navdušila. Poudarjali so, kako je bolj zanimiva od drugi predstav, ki jih gredo gledati s šolo, kjer je neka zgodovinska ali književna tematika predstavljena na bolj suhoparen način. Pokazatelj tega, da je na gledalcu pustila vtis, je bilo tudi to, da so z aplavzom povabili igralce na oder kar trikrat.
Nastop je v celotni ekipi pustil močne pozitivne vtise, sedaj pa že vsi počivajo in nabirajo energije. Zakaj? Ker nas zvečer čaka še en nastop, na istem odru. Tokrat za malo starejšo publiko. Danes, 7. decembra ob 19.30, se namreč Ikarus po odru zapelje še enkrat, za odraslo občinstvo. Seveda so pa na večerno predstavo vabljeni tudi vsi starši otrok, ki so dopoldne gledali prvo izvedbo, da si še na lastne oči ogledajo, nad čim so njihovi otroci tako navdušeni.