Stopite v stik

Če imate kakšno vprašanje ali predlog, ga lahko delite z nami s pomočjo obrazca na desni. Veseli bomo vsakega sporočila.

Mali Kamen 29 A
8281 Senovo

+386 31 770 500

Mlada ljubiteljska skupina s sanjami po velikih projektih in drznih zgodbah.

Novice

Filtering by Tag: little rooster

Intervju z igralsko ekipo Skiner

Nuša Knez

Rutina, dvojnost in soočenje po mnenju mlade uigrane igralske ekipe (Nejc Jezernik, Maja Pinterič in Jure Rajšp), najbolje opišejo njihov najnovejši skupni gledališki projekt SKINER.

Kakšna je bila predstava o Skinerju po prvem branju scenarija?

Nejc: Po prvem branju je izstopal res zanimiv tekst, in komaj sem čakal, da izvem, kako si je Rok zadevo zamislil na odru, ker sem imel v glavi sto idej o tem, kaj bi se dalo s prebranega narediti, in ker sem videl Rokove prejšnje predstave, nisem pričakoval takega teksta in sem komaj čakal, da začnemo z vajami.

Maja: Je pa res, da smo zaradi narave teksta imeli dosti vprašanj, zato je sprva bilo treba marsikaj razčistiti, nato pa je proces stekel brez težav.

Jure: Jaz sem bil evforičen, saj je pred prvim srečanjem s tekstom bilo pričakovanje veliko. Rok nam je napovedal, da pripravlja tekst, ki ga bomo prvič odprli na točno določen datum in ko sem ga prebral, me je takoj pritegnil. Tekst prebereš v šusu, je sodoben in vidi se, da v sebi skriva več, kot lahko odkriješ ob prvem branju.

Kako se je ideja o Skinerju spremenila, če primerjano prvo srečanje s tekstom in uprizoritev?

Maja: Veliko se je zgodilo, nisem si predstavljala, da bo končni produkt, takšen kot je, saj je nastalo nekaj čisto posebnega – skupaj smo ustvarjali, razvijali tekst in delali na tem, da bo nam, igralcem, bilo udobno v liku, vse negotovosti smo odpravili in izpilili zadevo.

Nejc: Takoj po prvem branju so se začele stvari tako hitro odvijati, da sploh ni bilo več prvotne predstave o tekstu, saj samo bili nenehno vključeni v proces in zadeve so se razvijale same po sebi. Toliko smo se prepustili skupnemu nastajanju, da je predstava nastajala in, od začetka vaj do premiere, nas je spremljal občutek “to je to!”

Jure: Ravno zaradi hitrega in intenzivnega procesa nastajanja je bilo delo na predstavi organsko, vse je bilo jasno. Zdaj si ne znam predstavljati, da bi končni izdelek bil drugačen, saj smo vsa vprašanja reševali sproti in skupaj, in zdi se mi, da se usklajeno skupno delo vidi ob ogledu. Delali smo na tem, da se tisti, ki izreče repliko počuti udobno in ideje so kar švigale.

Nejc: Ko gledam nazaj se mi zdi, kot da bi ob prvem branju vsi vedeli, da bo produkt izgledal tako, kot izgleda.

Kako bi opisali vaš lik?

Maja: Jaz igram Zojo, ki je ena super punca. Je nova cimra, ki pride živet k Lovrotu in Skinerju. Je mlada študentka in nekoliko naivna. Noče razočarati ljudi okoli sebe, vidi probleme, jih skuša rešiti, vendar zaradi njene naučenosti poslušati druge včasih pusti, da kdo gre preko nje. Vendar, ko ji prekipi, še posebej skozi dozorevanje lika, se upre in zraste. Ključnega pomena je, da se okoli nje določeni problem razrešijo. Moj drug lik, Phobos, je veliko bolj potenciran, saj ljudje veliko bolj priznavajo fobije kot bogove. Vse rešuje skozi humor, zabava se tudi na račun drugih, je večno nagajiv in posmehljiv.

Jure: En izmed mojih likov je Lovro, ki se mi zdi nekdo, ki bi ga želel imeti ob sebi. Je prijatelj, ki ti stoji ob strani, ampak dostikrat zatira svoje interese. Je intuitiven, hitro začuti in se zaveda kaj se dogaja. Predvsem se mi zdi, da sebe premalo upošteva, vendar želi v odnosu do drugih bit karseda iskren. Drugi lik, ki ga igram je Deimos. On je druga sfera, ki je zafrustriran, saj se mu zdi, da ni toliko upoštevan kot bi lahko bil, hkrati pa je nekdo, ki blazno uživa v tem, kar počne. Njemu je dogajanje v predstavi v velik užitek, vendar si želi, da bi se zadeve odvile drugače.

Nejc: Skiner pa se mi zdi nekdo, ki uživa življenje, navzven je velik flegmatik, bolj se briga za svoje interese, kot za interese ostalih. Živi v svojem svetu, kjer se počuti varnega. Njegova flegmatičnost in brezskrbnost delujeta kot obrambna mehanizma pred nečim drugim, vendar to dobro skriva. Kadar bi mogel pokazat neka čustva, jih projicira preko humorja in preobrazi. Čustveno je nedostopen, vendar si globoko v sebi želi, da bi lahko vse to sprostil in se prepustil.

Lovro / Deimos (Jure Rajšp), Skiner (Nejc Jezernik) in Zoja / Phobos (Maja Pinterič)

Kako poteka delo v manjši ekipi?

Maja: Meni se zdi, da super, saj sem od prej bila navajena dela v večji ekipi. Ko je manj ljudi v procesu, pri nas trije igralci in Rok, kjer smo imeli intenzivne vaje en mesec in skupaj preživljali po cele dni, smo se povezali tako, kot si sploh nismo mogli predstavljati.

Nejc: V procesu se da tudi hitreje več naredit, saj se lažje vživiš in predvsem imaš več časa, da iste prizor večkrat ponoviš. Prednost majhne ekipe se mi zdi predvsem, da smo se lažje usklajevali za vaje.

Jure: Predstava je intimne narave, tudi v smislu, da je narejena za manjšo publiko. Ker smo samo trije oziroma štirje, se mi zdi, da zelo hitro dosežeš kemijo. Pri nas se mi zdi super, da smo tako hitro dosegli povezanost, saj smo si lahko zaupali in mislim, da se to odraža v predstavi.

Maja: Čar pri Skinerju je, da imamo vsi enakomerno porazdeljene vloge, zato ni bilo problema, da bi moral nekdo med delovnim procesom počakat na svoj del, vedno si vključen in soustvarjaš z vsemi.

Kakšne so bile tipične vaje?

Maja: Vaje so bile celodnevne in so nas zato kar izčrpale, ampak smo bili zjutraj ponovno pripravljeni na delo. Glede vsebine vaj: sprva smo se ogreli se pogovorili o likih, povezavah med njimi in morebitnih nesigurnostih, vadili po prizorih in predelali Rokov feedback, na koncu zlepili prizore skupaj, proti koncu procesa odigrali predstavo in pokomentirali po koncu. V zadnjih fazah nas je čakal še izziv, da smo uskladili tehnični vidik predstave.

Jure: Najbolj se mi zdi učinkovito, da smo po komentarjih zadevo sprobali in videli kam pelje, zato je bil sam proces, kljub intenziteti, zelo lep in v tipičnem dnevu smo zraven izvedli še refleksijo, kar je bilo super.

Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri projektu?

Maja: Jaz sem pri Little Roosterju od samega začetka ustvarjanja predstav. Mislim, da sva z Rokom vzpostavila nek dober način dela in če je ima Rok na vidiku nov projekt, bom vedno z veseljem sodelovala.

Jure: Ko me je Rok kontaktiral in mi razložil, da bi projekt pripravili hitro in da bi delo zaživelo v majhni ekipi, sem bil takoj za. Bilo mi je v izziv videti, kako je, ko se projekt res dela tako kot se mora: delo je bilo vsakodnevno in intenzivno, zato se od samega procesa ne moreš oddaljit in zaživiš skupaj s predstavo. Dodatno sem želel videti nov Rokov projekt, saj sem z Little Roosterjem že sodeloval kot dupleta in zanimalo me je kako proces poteka od začetka.

Nejc: Odkar sem prvič videl Ikarusa na Linhartovem srečanju, sem bil navdušen in sem si želel sodelovati s celotno ekipo. Pri naslednjem projektu, Feniksu, se mi je potrdilo, da je to, kar sem začutil, odraz dela v super ekipi. Ko me je Rok kontaktiral, sem bil zelo zaseden, vendar me je hitro dobil zraven, ko mi je povedal, da sta v ekipi še Jure in Maja, sem si rekel, da ni šans da tole zamudim.

Maja: Priznaj, ko si me videl na odru si rekel: “če bom imel kdaj možnost sodelovat z njo, bom!”

Nejc: Pustimo kar pri tem (smeh).

Uigrana ekipa je bila za svoje igralske dosežke nagrajena na regijskem Linhartovem srečanju, sodelovala pa je tudi na državnem Linhartovem srečanju, kjer je Jure Rajšp prejel matička za najboljšo moško vlogo. Čez dober teden pa jih čaka udeležba na Čufarjevih dnevih.

Z ustvarjalci se je pogovarjala Nuša.

Ste že videli Feniksa?

Nuša Knez

V aprilu ponuja Little Rooster možnosti ogledov tri-krat nagrajene, zmagovalne gledališke predstave 56. Linhartovega srečanja - FENIKS. 

Nov mesec bomo začeli s ponovitvami za širšo publiko: 

Sprva sta na sporedu dve predstavi za srednješolce, ki so ju bodo lahko ogledali dijaki in dijakinje Gimnazije Brežice, že v istem tednu pa sledijo ponovitve odprte za javnost; 

Dom Kulture Brežice, 3.4., ob 19h,

nekaj dni kasneje, 6.4., pa v Domu XIV. divizije Senovo, ravno tako ob 19h

Do takrat nas za podrobnosti spremljajte na naši Facebook strani! 

Pa še utrinki s predstave, da bo pričakovanje večje ... 

Vljudno vabljeni v Dom Kulture Brežice, 3.4., ter v Dom XIV. divizije Senovo, 6.4.

 

 

Iz zaodrja: Urška Mazej, scenografinja in kostumografinja

Meta Jesenko

Urška Mazej je slikarka, ki se ukvarja s scenografijo in kostumografijo pri gledaliških in filmskih projektih, med drugim je sodelovala pri filmih Psi brezčasja (2015) in Strah (2016). Z Little Roosterjem je prvič sodelovala pri filmu Dora (2016) njene najnovejše podvige pa so na ogledate v gledališki predstavi Feniks.

Kako si se navdušila za scenografijo in kostumografijo? 

Prvič sem na tak način sodelovala pri filmu Psi brezčasja, ki se je snemal v mojem domačem Velenju. Način dela, kjer si z ekipo 30 do 40 dni na kupu med snemanjem in pripravami, me je enostavno zagrabil. Odločila sem se, da je to nekako to, kar mene zanima in bi v prihodnosti počela.

Kako je prišlo do sodelovanja z ekipo Little Roosterja?

Urška je z Little Roosterjem prvič sodelovala kot kostumografinja pri filmu Dora (2016).

Spomnim se, da sem spoznala Roka že takrat, ko je delal Ikarusa in kasneje me je kontaktiral, ko se je pripravljal kratki film Dora, ker so potrebovali nekoga za kostumografijo. Tako se je vse skupaj začelo. Je pa razlika med delom na gledališki predstavi in filmom zares ogromna. Na snemanju, kolikor to zna biti hektično, se scenografija in kostumografija postavlja znotraj nekih kadrov in vsi detajli morajo biti konkretizirani. Pri gledališču pa je pomembnejša celostna slika, videz prizora, ki se v nekem trenutku odvija na odru. Omogoča veliko več poigravanja s simboliko in več je poseganja v neke druge umetniške sfere, kot so, recimo zame, kiparstvo in slikarstvo.

Kako si se lotila scenografije in kostumografije pri Feniksu?

Na delovnem vikendu so se mi med obiskom Baze 20  vtisnile v spomin vertikale dreves.

Najhitreje mi je bila jasna barvna skala - že med prvimi branji scenarija sem si podčrtala Bertov komentar, da ni vse črno belo in si zabeležila, da bo barvna skala oblačil čimbolj siva in da se bo s tem dalo prednost zgodbi. Na nekaterih ključnih točkah pa smo šli v poudarke na rdeče, največ pri likih revolucionarja Slavka in njegovega brata Andreja, saj napetost med njima tvori centralni konflikt zgodbe. Veliko večji izziv pa je bil, kako z minimalno scenografijo skomunicirati prehajanje iz interierja v eksterierje med posameznimi prizori. Torej, kako postaviti sceno, da bo ordinacija z minimalnimi spremembami lahko dala tudi vtis gozda in obratno. Ko smo med delovnim vikendom v Kočevju obiskali Bazo 20, so se mi v gozdu vtisnile pokončne oblike, te vertikale dreves. Ko sem tisto popoldne prišla nazaj, smo se usedli in prišla je ideja stolpov, ki z obračanjem na eni strani prikazujejo površino, podobno lubju, na drugi pa sivino notranjih prostorov. Izkazali so se tudi za primerno rešitev za prizore v zaporih, ker igralcem lahko dajejo občutek utesnjenosti. 

Pred Feniksom, ki govori o drugi svetovni vojni, si sodelovala kot scenografinja za film Strah (2016), ki problematizira porast neofašizma med mladimi. Kako si se lotila prikazovanja fašistične simbolike v obeh primerih?

Scenografije za film Strah režiserja Dejana Baboška sem se lotila skozi oči protagonista - najstnika, ki so mu blizu popularne vsebine, ki dajejo sporočilo skladno z neofašizmom. V primeru nacista Stieberja v Feniksu sem z obleko tudi označevala predvsem njegov položaj v družbi v tistem času - torej mariborski Nemec, ki ima čedalje večjo veljavo v družbi. V obeh primerih sem se torej malo poskušala izogibati direktnim simbolom, ker mislim, da so že preveč videni in znani in da vizualno prikazovanje predstavlja instantno rešitev. Vseeno pa smo v obeh primerih prišli do zaključka, da zaradi jasnosti in hitrosti sporočila na nekaterih mestih simbole potrebujemo.

Poskušala sem se izogibati rabi direktnih simbolov, saj lahko marsikaj povemo že z zgodbo samo. 

Začetek druge svetovne vojne je zaznamovalo vsesplošno pomanjkanje vsega. Kako se je to odražalo na oblačilih v tistem času?

Tako kot hrano se je večina tehničnih materialov uporabila za vojne namene in na ljudeh so dostikrat obvisela stara ponošena oblačila. Skromne količine dobrin, ki so bile na voljo, je bilo moč dobiti z nakaznicami za določeno število točk. Še posebej hitro je pošlo usnje in tako je na neki točki po Ljubljani vsenaokoli klopotalo, ker je večina civilnega prebivalstva hodila naokrog v čevljih z lesenimi podplati. 

 Kaj bi izpostavila glede sodelovanja z ekipo Little Rooster?

To je čudovita ekipa, s katero je bilo zelo lahko sodelovati in scenarij je bil fenomenalno dobro napisan. Scenografija je bila velik izziv in brez našega Klemna Štiha, ki je sestavljal lesene bloke in pomagal barvati material, se ne bi zgodilo vse to kar zdaj stoji na odru.

Z Urško se je pogovarjala Meta.

Leto petelina

Rok Sanda

Letošnje leto je bilo zares leto petelina. S pomočjo podpore nam je lani uspelo izpeljati dva unikatna projekta, ki smo ju zdaj uspešno nadgradili. A tisto je bil šele začetek dolge in drzne poti. Letos smo namreč stopili na lastne noge in pokazali svoje petelinje perje.

Ustanovili smo društvo in stopili na samostojno pot. Imeli smo težave. Seveda. Saj imaš vedno težave, ko začneš. Glavna med njimi je bila, da smo bili brez finančne podpore. Mi pa komaj čakali, da postavimo na oder novo zgodbo. Da v gibajoče slike spravimo nov filmski scenarij.

Veliko je bilo skeptikov. Ljudi, ki so nas metali v isti koš z drugimi, ki so šli podobno pot. A menim, da smo skeptike v manj kot letu, če ne že popolnoma kupili, pa vsaj spravili v dvom. Mogoče je pa res kaj na teh petelinih.

Gastarbeiter, kratki film in gledališka predstava

Gastarbeiter.jpg

Nikoli ne bom pozabil, kdo je na začetku verjel v nas. Društvo Kamenček in DKD Svoboda Senovo, dve društvi, ki sta imeli svoj lasten program, sta nas vzeli pod svoje okrilje in samo po njuni dobri volji smo uspeli spraviti pod streho dva večja projekta, Gastarbeiter: kratki film in Gastarbeiter: gledališko predstavo. Seveda pa smo se na njiju še dodatno kalili v 2015.

Gastarbeiter me je navušil nad ustvarjanjem zgodb in komaj čakam na podobne projekte.
— Blaž Milar (Miro v predstavi Gastarbeiter)

V začetku leta smo oba projekta pripeljali v domače loge glavnega igralca, Sandija Lopatca, kjer smo publiko navdušili. Prav tako smo se s kratkim filmom udeležili Festivala slovenskega filma. S predstavo pa smo v letu dni dosegli 7 nastopov, kar za prvo predstavo, in to še takšno s težko socialno tematiko, ni majhen dosežek.

Gastarbeiter tako počasi zaključuje svojo kariero in lega v počitek v arhivih Little Roosterja. Si ga kdo še ni ogledal? Bi si ga želel? Celotno predstavo imamo namreč posneto. Kdo ve, mogoče jo celo nekoč naložimo na splet. Bi vas to zanimalo?

 

Dora, kratki film

Dora.jpg

Avdicije za Doro je obiskalo presenetljivo število ljudi. Če je na avdicijo za prvi kratki film prišlo komaj da dovolj igralcev, je pri Dori bilo obratno. Za moške vloge je bila udeležba 400%, za ženske vloge pa kar 1000%. Torej, izbrali smo vsakega četrtega moškega in vsako deseto žensko. Zgleda smo prebili neko nevidno ograjo, ki se je še sami nismo zavedali.

Najbolj mi bodo ostali v spominu gostoljubni domačini, iskrena in zagnana mlada ekipa ter nepredvidljive okoliščine, ki so sestavni del ustvarjanja.
— Nika Devetak (Katja v filmu Dora)

Dora je bil tudi prvi projekt, kjer smo k sodelovanju povabili dodatno ekipo, da smo si s tem okrepili kader. Ekipa iz Barbar Studio je svojo nalogo opravila odlično in končnemu izdelku se bo nedvomno poznalo, da smo imeli poleg izkušeno ekipo, ki se spozna na svetlobo.

Trenutno je kratki film v fazi postprodukcije. Ravno prejšnji teden je prišel montažni final cut v moje roke. Trenutno opravljam nekaj režijskih popravkov, nakar pa gre dalje v zvočno in glasbeno obdelavo. V nekaj dneh lahko pričakujete izsek iz filma, v začetku 2016 pa tudi premiero.

 

Ikarus

Ikarus.JPG

Pa smo pri našem paradnem konju. Večina gledalcev, ko pridejo iz dvorane, če me najdejo kje v kakšnem kotu, me povprašajo, koliko časa sem pisal scenarij. Pet mesecev, če slučajno koga zanima. Ampak bolj pomembno od tega je, koliko časa je posvetila ekipa temu projektu. Koliko časa so potrpežljivo prihajali na vaje, brusili ostre robove, izboljševali, da smo lahko na koncu na oder postavili končan izdelek. Ni bilo lahko. Ampak se je očitno obrestovalo.

Predstava namreč navdušuje. Po treh uspešnih posavskih predpremierah smo šli oktobra v Gorico tipati, kako bodo nanjo odreagirali v krajih, ki se jih ta predstava neposredno dotika. Vsi smo bili presenečeni nad odzivom! Stoječe ovacije so največja čast, ki ti jo lahko pokloni občinstvo in Ikarusova ekipa jih še dolgo ne bo pozabila.

Želel sem se preizkusit v gledališču. Z Ikarusom pa sem poleg odra spoznal še sebe ter dobre soigralce s katerimi smo se povezali kot prijatelji.
— Martin Valič (Metod v predstavi Ikarus)

Še dva dosežka Ikarusa je pomembno omeniti. Prvič smo bili vključeni v gledališki abonma kulturne ustanove in prvič smo nastopili za mladino. Sploh slednje je za izpostaviti, saj smo z Ikarusom zdaj igrali že za več kot 1.000 otrok in mladih iz osnovnih šol občine Krško, občine Kostanjevica na Krki, Šentjerneja in Šmarjete ter področja Zagorja ob Savi.

Vsekakor je pa najbolj neverjetno od vsega skupaj to, da je Ikarus v manj kot štirih mesecih nastopil na odru že kar enajstkrat.

 

Ekipa

little-rooster

Vsi ti naši dosežki so nekaj neverjetnega. Mogoče se bo komu zdelo, da po nepotrebnem hvalim, ali napihujem, ampak ni to. Preprosto navdušen sem nad tem kar nam je uspelo ustvariti v tako kratkem času. Še pred dvemi leti sem bil sam za pisalno mizo s svojim kulijem, ko sem napisal prvo zgodbo, ki je začela ta val. Zdaj pa smo ogromna ekipa ljudi, ki skupaj ustvarjamo zgodbe, tako na odru in pred kamero, kot v zaodrju in ob koncu kadra. Ta društveni duh, ki nas žene naprej, da ustvarjamo, poustvarjamo in inoviramo, je tisti, ki nas dela takšne... peteline. Ki trmasto rinijo dalje, ko jim drugi rečejo: nemogoče, ne da se, ni šans.

 

Kaj pa 2016?

Veliko nas še čaka, to brez  dvoma. Projekti živijo dalje, rastejo in cvetijo, medtem pa, zdaj ko je končno vsaj malo zatišja, pripravljamo nove zgodbe. Tri projekte pravzaprav. Ampak zaenkrat ostanimo zgolj pri tem, da če je bilo leto 2015 leto malega petelina, bo 2016 leto velikega. Mogoče bodo pa potem tudi še tisti redki skeptiki začeli verjet v nas in v našo zgodbo.