Stopite v stik

Če imate kakšno vprašanje ali predlog, ga lahko delite z nami s pomočjo obrazca na desni. Veseli bomo vsakega sporočila.

Mali Kamen 29 A
8281 Senovo

+386 31 770 500

Mlada ljubiteljska skupina s sanjami po velikih projektih in drznih zgodbah.

Novice

Priznanja in odličja JSKD 2019: Zlati znak Roku Sandi

Guest User

Na Ljubljanskem gradu se je 24. januarja 2019 odvil dogodek Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti namenjen podelitvi priznanj za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture. Na osrednji prireditvi sklada so eno od priznanj - zlati znak podelili pisatelju in režiserju Roku Sandi.

Podelitev zlatega znaka, direktor JSKD mag. Marko Repnik in Rok Sanda (foto: Matej Maček)

V prijetnem ambientu na Ljubljanskem gradu je otvoritev dogodka pripadala direktorju JSKD mag. Marko Repnik, navzoče je letos nagovorila tudi Metka Šošterič, direktorica za ustvarjalnost pri Ministrstvu za kulturo. Sproščeno vzdušje so pričarali zbor KZ Megaron in plesni skupini AFS France Marolt ter AFS Študent Maribor.

Najvišje in najprestižnejše nagrade in priznanja na področju ljubiteljske kulture JSKD podeljuje že dvajseto leto. Roku Sandi je komisija podelila zlati znak za avtorstvo gledaliških del, ki so v kratkem časovnem obdobju dosegla odmevne rezultate v slovenskem ljubiteljskem gledališkem prostoru.

Rok Sanda je že kot srednješolec in igralec nastopal v različnih gledaliških predstavah in bil aktiven pri sooblikovanju prostora za mlade, za kvalitetno preživljanje časa v AKD Pizdun. Izobraževal se je iz angleške književnosti in kreativnega pisanja na University of East Anglia v Veliki Britaniji, kamor se letos decembra vrača na krajšo umetniško rezidenco. Že med študijem se je začel posvečati pisanju scenarijev in dosegel prvo avtorsko uprizoritev gledališke predstave Gastarbeiter, z istoimenskim kratkim filmom. Sledili sta uspešni in nagrajeni gledališki predstavi Ikarus in Feniks, prva dela trilogije v nastajanju. V letu 2018 se je na Linhartovo srečanje uvrstil s kar dvema režijama, z gledališko predstavo Poštna prevara KUD Vesel Teater in Skiner društva Mali Petelin. Tako Skiner, kot tudi Feniks in Poštna prevara še vedno gostujejo in si jih lahko ogledate na odrih po Sloveniji.

Rok Sanda (foto: Matej Maček)

Kot sam Rok pravi, v življenju ima različne vloge, sina, partnerja, prijatelja, tisto, kar je pa res samo njegovo je biti pisatelj. Kot avtor vedno razmišlja o vtisu, ki ga bo pustil za seboj, ko ga več ne bo.

Zlato plaketo JSKD za življenjsko delo je komisija podelila Vasji Samcu, plesalcu in koreografu v folklornih skupinah, ki se je uveljavil tudi kot raziskovalec plesnega izročila in kot pedagog, ki že vrsto let neutrudno predaja svoje znanje in izkušnje mlajšim generacijam.
Srebrne plakete so prejeli Metod Bajt, vsestranski glasbeni delavec, ki sodi med pomembnejše kulturne ustvarjalce v Posočju; Damijan Močnik, eden najuspešnejših, mednarodno prepoznavnih in najvidnejših zborovskih in vokalno-instrumentalnih skladateljev pri nas, dirigent in glasbeni pedagog; Nataša Petrovič, upokojena novinarka, poznavalka vin in ljubiteljica literature, ki ji gredo posebne zasluge za oživitev ljubiteljske literarne dejavnosti na Ptuju; Tone Urbas, ki s svojim delovanjem, bogatim znanjem in izkušnjami, organizacijskimi in vodstvenimi sposobnostmi že vrsto let soustvarja zgodovino slovenskega godbeništva; skupina Art Femips, ki jo tvorijo ljubiteljski slikarji, izvrstni krajinarji Feliks Frühauf, Ivo Kolar, Marijan Miklavec, Edi Sever in Pavel Ščurk.

Nagrajenci JSKD (foto: Matej Maček)

Čestitke vsem nagrajencem!

Nejc Jezernik, najboljša moška vloga!

admin

IMG_20181122_222616.jpg

Iskrene čestitke našemu Nejcu! Spodaj obrazložitev s strani strokovne žirije:

“Nejc Jezernik v vlogi Aleša, z vzdevkom Skiner, tekom predstave naredi prepričljiv in pretresljiv razvoj od močne, ostre, cinične ter dominantne osebe do krhke, ranljive, tragične figure. Gre za dve tako različni osebnosti, da bi lahko skoraj trdili, da je igralec odigral dva lika. Znotraj vsake od teh osebnosti pa Nejc domišljeno preigrava in niansira različna duševna stanja. Igralec preko giba, govora in emocionalnih stanj zelo premišljeno in postopoma razkriva kompleksnost svojega karakterja in s tem počasi pridobiva gledalca in žirijo na svojo stran. Čestitamo.”

Ana Ruter, članica žirije

Intervju z igralsko ekipo Skiner

Guest User

Rutina, dvojnost in soočenje po mnenju mlade uigrane igralske ekipe (Nejc Jezernik, Maja Pinterič in Jure Rajšp), najbolje opišejo njihov najnovejši skupni gledališki projekt SKINER.

Kakšna je bila predstava o Skinerju po prvem branju scenarija?

Nejc: Po prvem branju je izstopal res zanimiv tekst, in komaj sem čakal, da izvem, kako si je Rok zadevo zamislil na odru, ker sem imel v glavi sto idej o tem, kaj bi se dalo s prebranega narediti, in ker sem videl Rokove prejšnje predstave, nisem pričakoval takega teksta in sem komaj čakal, da začnemo z vajami.

Maja: Je pa res, da smo zaradi narave teksta imeli dosti vprašanj, zato je sprva bilo treba marsikaj razčistiti, nato pa je proces stekel brez težav.

Jure: Jaz sem bil evforičen, saj je pred prvim srečanjem s tekstom bilo pričakovanje veliko. Rok nam je napovedal, da pripravlja tekst, ki ga bomo prvič odprli na točno določen datum in ko sem ga prebral, me je takoj pritegnil. Tekst prebereš v šusu, je sodoben in vidi se, da v sebi skriva več, kot lahko odkriješ ob prvem branju.

Kako se je ideja o Skinerju spremenila, če primerjano prvo srečanje s tekstom in uprizoritev?

Maja: Veliko se je zgodilo, nisem si predstavljala, da bo končni produkt, takšen kot je, saj je nastalo nekaj čisto posebnega – skupaj smo ustvarjali, razvijali tekst in delali na tem, da bo nam, igralcem, bilo udobno v liku, vse negotovosti smo odpravili in izpilili zadevo.

Nejc: Takoj po prvem branju so se začele stvari tako hitro odvijati, da sploh ni bilo več prvotne predstave o tekstu, saj samo bili nenehno vključeni v proces in zadeve so se razvijale same po sebi. Toliko smo se prepustili skupnemu nastajanju, da je predstava nastajala in, od začetka vaj do premiere, nas je spremljal občutek “to je to!”

Jure: Ravno zaradi hitrega in intenzivnega procesa nastajanja je bilo delo na predstavi organsko, vse je bilo jasno. Zdaj si ne znam predstavljati, da bi končni izdelek bil drugačen, saj smo vsa vprašanja reševali sproti in skupaj, in zdi se mi, da se usklajeno skupno delo vidi ob ogledu. Delali smo na tem, da se tisti, ki izreče repliko počuti udobno in ideje so kar švigale.

Nejc: Ko gledam nazaj se mi zdi, kot da bi ob prvem branju vsi vedeli, da bo produkt izgledal tako, kot izgleda.

Kako bi opisali vaš lik?

Maja: Jaz igram Zojo, ki je ena super punca. Je nova cimra, ki pride živet k Lovrotu in Skinerju. Je mlada študentka in nekoliko naivna. Noče razočarati ljudi okoli sebe, vidi probleme, jih skuša rešiti, vendar zaradi njene naučenosti poslušati druge včasih pusti, da kdo gre preko nje. Vendar, ko ji prekipi, še posebej skozi dozorevanje lika, se upre in zraste. Ključnega pomena je, da se okoli nje določeni problem razrešijo. Moj drug lik, Phobos, je veliko bolj potenciran, saj ljudje veliko bolj priznavajo fobije kot bogove. Vse rešuje skozi humor, zabava se tudi na račun drugih, je večno nagajiv in posmehljiv.

Jure: En izmed mojih likov je Lovro, ki se mi zdi nekdo, ki bi ga želel imeti ob sebi. Je prijatelj, ki ti stoji ob strani, ampak dostikrat zatira svoje interese. Je intuitiven, hitro začuti in se zaveda kaj se dogaja. Predvsem se mi zdi, da sebe premalo upošteva, vendar želi v odnosu do drugih bit karseda iskren. Drugi lik, ki ga igram je Deimos. On je druga sfera, ki je zafrustriran, saj se mu zdi, da ni toliko upoštevan kot bi lahko bil, hkrati pa je nekdo, ki blazno uživa v tem, kar počne. Njemu je dogajanje v predstavi v velik užitek, vendar si želi, da bi se zadeve odvile drugače.

Nejc: Skiner pa se mi zdi nekdo, ki uživa življenje, navzven je velik flegmatik, bolj se briga za svoje interese, kot za interese ostalih. Živi v svojem svetu, kjer se počuti varnega. Njegova flegmatičnost in brezskrbnost delujeta kot obrambna mehanizma pred nečim drugim, vendar to dobro skriva. Kadar bi mogel pokazat neka čustva, jih projicira preko humorja in preobrazi. Čustveno je nedostopen, vendar si globoko v sebi želi, da bi lahko vse to sprostil in se prepustil.

Lovro / Deimos (Jure Rajšp), Skiner (Nejc Jezernik) in Zoja / Phobos (Maja Pinterič)

Kako poteka delo v manjši ekipi?

Maja: Meni se zdi, da super, saj sem od prej bila navajena dela v večji ekipi. Ko je manj ljudi v procesu, pri nas trije igralci in Rok, kjer smo imeli intenzivne vaje en mesec in skupaj preživljali po cele dni, smo se povezali tako, kot si sploh nismo mogli predstavljati.

Nejc: V procesu se da tudi hitreje več naredit, saj se lažje vživiš in predvsem imaš več časa, da iste prizor večkrat ponoviš. Prednost majhne ekipe se mi zdi predvsem, da smo se lažje usklajevali za vaje.

Jure: Predstava je intimne narave, tudi v smislu, da je narejena za manjšo publiko. Ker smo samo trije oziroma štirje, se mi zdi, da zelo hitro dosežeš kemijo. Pri nas se mi zdi super, da smo tako hitro dosegli povezanost, saj smo si lahko zaupali in mislim, da se to odraža v predstavi.

Maja: Čar pri Skinerju je, da imamo vsi enakomerno porazdeljene vloge, zato ni bilo problema, da bi moral nekdo med delovnim procesom počakat na svoj del, vedno si vključen in soustvarjaš z vsemi.

Kakšne so bile tipične vaje?

Maja: Vaje so bile celodnevne in so nas zato kar izčrpale, ampak smo bili zjutraj ponovno pripravljeni na delo. Glede vsebine vaj: sprva smo se ogreli se pogovorili o likih, povezavah med njimi in morebitnih nesigurnostih, vadili po prizorih in predelali Rokov feedback, na koncu zlepili prizore skupaj, proti koncu procesa odigrali predstavo in pokomentirali po koncu. V zadnjih fazah nas je čakal še izziv, da smo uskladili tehnični vidik predstave.

Jure: Najbolj se mi zdi učinkovito, da smo po komentarjih zadevo sprobali in videli kam pelje, zato je bil sam proces, kljub intenziteti, zelo lep in v tipičnem dnevu smo zraven izvedli še refleksijo, kar je bilo super.

Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri projektu?

Maja: Jaz sem pri Little Roosterju od samega začetka ustvarjanja predstav. Mislim, da sva z Rokom vzpostavila nek dober način dela in če je ima Rok na vidiku nov projekt, bom vedno z veseljem sodelovala.

Jure: Ko me je Rok kontaktiral in mi razložil, da bi projekt pripravili hitro in da bi delo zaživelo v majhni ekipi, sem bil takoj za. Bilo mi je v izziv videti, kako je, ko se projekt res dela tako kot se mora: delo je bilo vsakodnevno in intenzivno, zato se od samega procesa ne moreš oddaljit in zaživiš skupaj s predstavo. Dodatno sem želel videti nov Rokov projekt, saj sem z Little Roosterjem že sodeloval kot dupleta in zanimalo me je kako proces poteka od začetka.

Nejc: Odkar sem prvič videl Ikarusa na Linhartovem srečanju, sem bil navdušen in sem si želel sodelovati s celotno ekipo. Pri naslednjem projektu, Feniksu, se mi je potrdilo, da je to, kar sem začutil, odraz dela v super ekipi. Ko me je Rok kontaktiral, sem bil zelo zaseden, vendar me je hitro dobil zraven, ko mi je povedal, da sta v ekipi še Jure in Maja, sem si rekel, da ni šans da tole zamudim.

Maja: Priznaj, ko si me videl na odru si rekel: “če bom imel kdaj možnost sodelovat z njo, bom!”

Nejc: Pustimo kar pri tem (smeh).

Uigrana ekipa je bila za svoje igralske dosežke nagrajena na regijskem Linhartovem srečanju, sodelovala pa je tudi na državnem Linhartovem srečanju, kjer je Jure Rajšp prejel matička za najboljšo moško vlogo. Čez dober teden pa jih čaka udeležba na Čufarjevih dnevih.

Z ustvarjalci se je pogovarjala Nuša.