Stopite v stik

Če imate kakšno vprašanje ali predlog, ga lahko delite z nami s pomočjo obrazca na desni. Veseli bomo vsakega sporočila.

Mali Kamen 29 A
8281 Senovo

+386 31 770 500

Mlada ljubiteljska skupina s sanjami po velikih projektih in drznih zgodbah.

Novice

Iz zaodrja: Andrej Černelč, kantavtor

Eva Rolih

glasba: Dora, Feniks

Andrej Černelč je veteran rock scene Bistrice ob Sotli, ki zase pravi, da je bil kantavtor, še preden se je tega zavedal. Kot glasbenik  je z Little Roosterjem prvič sodeloval pri kratkem filmu Dora. Letos se pripravlja na izdajo svojega albuma Vzorci,  trenutno pa se ogreva pred premiero naslednjega Petelinovega projekta: predstave Feniks.

Kako si se odločil, da postaneš kantavtor?
Svoje komade v slovenščini sem pisal, še preden sem se pridružil bandom. Ko sem tri leta nazaj prvič nastopil v tej vlogi, sem imel že kar precej materiala, ampak ob prihodu na oder sem imel tremo kot otrok. Kantavtorstvo je zelo intenzivno, ker si s publiko sam, brez podpore ostalih članov, ki bi te varovala pred tem, da bi vse skupaj postalo preveč osebno. Manj ljudi kot je, večjo tremo imaš.

Prvič si z Little Roosterjem sodeloval pri filmu, trenutno pa zaključuješ glasbo za predstavo Feniks. Kakšna je razlika med ustvarjanjem glasbe za ta dva medija?
Pri filmu je veliko bolj nujno, da glasbo do sekunde natančno prilagodiš dogajanju. Rok je bil z mojim delom zadovoljen šele, ko sem razdelal komade tako, da sem z zvokom podprl določene besede in konkretne situacije v filmu. Priprava glasbe za gledališko predstavo pa je drugačna, ker je dinamika prizora nekoliko bolj nepredvidljiva. Vse skupaj poteka v živo in zahteva več usklajevanja z ostalimi člani kreativne ekipe.  Zato sem naredil več komadov, ki sem jih postopoma vključil, da sem z njimi naslikal vzdušje.

Pri obeh projektih pa tvoja glasba spremlja pripovedovanje zgodbe. Si se česa lotil na podoben način?
Že pri Dori sem ugotovil, da lahko izhajam iz tega, da sem kantavtor. Vzel sem v roke scenarij in poiskal tiste ideje, ki so me najbolj inspirirale in tako našel motiv za komad, ki je bil izhodišče za celoto. Po tej metodi sem delal tudi pri Feniksu. Vprašanja, ki jih zgodba odpira, težijo tudi mene in so vedno znova aktualna. Na katero stran se postaviti?  Kaj storit če se zgodi najhujše? Kaj so naše vrednote?

Kaj je tema naslovnega komada?
Naslovni komad govori o brezizhodnosti, ko si postavljen samo pred dve slabi možnosti in dobre, tretje poti ni. Dokler nisi zares v tej situaciji, je lahko reči: »Ne sprejemam vaše igre, v ozadju vaših idej je samo sla po moči in ne bom kmet na vaši šahovnici.« Ko pa gre za življenje in smrt, se je težko odpovedati svojemu samoohranitvenemu nagonu. Ali boš ubijal, ali pa boš ubit.

Si v glasbi uporabil motiv mitološkega Feniksa?
Osnovni motiv sta bila gorenje in izgorevanje, ki sem ju uporabil za skoraj vse zvočne efekte, od pritajenega prasketanja do električnih šokov. Ogenj sem  v tem kontekstu videl kot simbol vojne, uničenja in ne kot neko kreativno silo. Feniksov preporod še čakamo, se mi pa zdi, da postajamo čedalje bolj zreli zanj, pa če si to priznamo ali ne.

Tekom zgodbe v Feniksu dostikrat naletimo na situacijo, ko besede in dejanja izražajo nekaj drugega kot čustva v ozadju. Kaj si z glasbo naredil v teh trenutkih?
Rok mi je za začetek poslal nekaj izhodiščnih vzdušij, med katerimi je bilo tudi recimo navidezno zmagoslavje. Velik izziv se mi je zdel, kako takšno večplastno čustvo prenesti v glasbeni jezik. Začel sem s komadom, ki je bil precej svetel in poskočen, a sem vedel, da to na odru ne bo delovalo. Dolgo sem se mučil s tem, mu dodajal melanholično vzdušje in potem končno vendarle v desetminutnem posnetku najdel pol minute tistega kar sem iskal - rdečo nit te večplastnosti.

Si v glasbi na kakšen način označil čas druge svetovne vojne?
Preposlušal sem dosti glasbe iz tistega obdobja, vendar sem se odločil, da so za zvočno podobo predstave najpomembnejša občutja, ki jih glasba izzove, manj pa konkretna zvočna podoba. Morda pa subtilni poslušalec zazna tudi vpliv vojaških pesmi …

Zakaj si se odločil za sodelovanje pri predstavi Feniks?
Hotel sem videti, kako se postavlja gledališka predstava, samo besedilo pa mi je že na začetku dalo zelo jasne okvire in smer, v katero projekt gre.  Kasneje me je sporočilo, ki ga ima ta predstava, navdihnilo še za nove komade.

Sklepna misel?
Mislim, da gre za projekt na zelo visokem nivoju, kakršnega v našem okolju še ni bilo, in upam, da bo Little Roosterju kmalu uspel naskok na svoje lastno gledališče in da bo imel veliko piščancev. 

Kako bo zvenel Feniks? Andreju smo prisluškovali med vajami v Šentjerneju.

Video napovednik za Feniksa, pa si lahko ogledate s klikom na gumb.

Oglejte si tudi Andrejev video za komad Zavetje, ki je nastal po navdihu scenarija Feniks in govori o iskanju varnosti sredi vojne.

 

Z Andrejem se je pogovarjala Meta.

 

Intervju z Majo Pinterič

Jasmina Rački

Nežka: Gastarbeiter; Zora Monti: Ikarus; Olga Požar: Feniks

Maja Pinterič je 20-letna Brežičanka,  študentka komunikologije,  ki z društvom Little Rooster sodeluje že pri svojem tretjem projektu. Ujeli smo jo med vajami za predstavo Feniks, ki bo premierno 20. aprila v Krškem.

Kaj ti pomeni igra?
Z gledališčem se ukvarjam že od osnovne šole naprej, malo bolj poglobljeno sem začela delati v gimnaziji. Na te začetne nastope še vedno gledam kot na zabavno in simpatično izkušnjo, vendar je prvo sodelovanje z Little Roosterjem pri predstavi Gastarbeiter zame pomenilo velik preskok. Srečala sem se s čisto drugim načinom dela, ker je režiser od nas zahteval, da do potankosti raziščemo svoj lik, prepoznamo njegova čustva in razmišljanja. To me spodbuja, da bolje opazujem in razumem ljudi okrog sebe.  Da grem lahko ven iz sebe in postanem nekdo drug, pa me tudi sprošča in zabava.

Prihajajoča predstava Feniks, kjer igraš vodjo mariborskega upora Olgo Požar je nadaljevanje zgodbe iz Ikarusa, kjer si goriška gospodinja Zora Monti. Sta to dve popolnoma različni osebi?
Zagotovo imata povsem različne vrednote. Zori Monti največ pomenijo osebni odnosi, otrok in lastno preživetje. Za širše dogajanje okoli sebe se ne zanima. Olga pa se nesebično bori za nekaj, kar zadeva širšo skupino ljudi. Kljub temu pa sta tako Zora in Olga dovolj pogumni, da lahko sprejmeta, da ju je nekdo razočaral in gresta naprej, ker se zavedata svojih ciljev.

Kateri lik ti je ljubši?
Mislim, da bi se Zora prej vdala kot Olga, ki se ne zadovolji samo s tem, da bo preživela. Postavi se za ideale in je pripravljena plačati ceno za to. V tem smislu je bolj izpolnjena oseba in zato tudi bolj zanimiv in kompleksen igralski izziv.

Kako bi na kratko opisala Olgo Požar?
Olga na začetku predstave dela kot medicinska sestra, a prevzema veliko več odgovornosti, kot se zdi na prvi pogled. Ima močna čustva, a ljudem, ki jih ima rada, ne pusti, da bi jo imeli za norca. Je samosvoja, poskuša ostati trdna v svetu, kjer ni toliko prostora za ženske. Svojo vlogo v uporu jemlje zelo resno, je pa na drugih področjih mogoče malo slepa.  Vsekakor jo občudujem, ker je ostala močna v trenutkih, ko je bilo najtežje. Po drugi strani pa se ne bi mogla, tako kot ona, jezno in nenadno raziti z nekom, ki ga imam rada zato, da bi lahko podprla neko gibanje.

Se Olga kadarkoli pretvarja, skuša navzven delovati drugačna, kot je v resnici?
Olga mora preživeti in vladati v svetu moških, zato se velikokrat dela močnejšo, kot je v resnici. Tudi njen odnos do Magde, ki pusti, da drugi delajo z njo, kar hočejo, je le na videz konflikten. Na zunaj Magdi nasprotuje, v resnici pa ji daje oporo, ker bi rada, da bi se postavila zase.

Še vedno igrate tudi Ikarusa. Kako ti je prestopati iz Zorinih v Olgine čevlje?
Drugačen občutek je že na začetku predstave. Pri Zori je na začetku čutiti še vedno neko lahkotnost, nič slabega se ne dogaja. Pri Olgi pa se že od vsega začetka nabira živčnost, čuti se, da ji nekaj ne da spat ponoči.

V Gastarbeiterju govoriš z ukrajinskim naglasom,  v Ikarusu mešanico primorščine in italijanščine, za Feniksa pa si osvojila kar tri naglase: mariborskega, notranjskega in kočevskega. Kako se lotevaš vseh teh jezikovnih izzivov?
Pri Gastarbeiterju sem se s tem izzivom spopadala prvič in na začetku se mi je zdelo skoraj nemogoče. Potem pa sem si po nasvetu režiserja ogledala nekaj posnetkov z ukrajinsko govorečimi, si vtisnila v spomin glavne značilnosti tega jezika in naglas hitro tudi osvojila. Pri Ikarusu in Feniksu pa so nam na pomoč priskočili Primorci, Mariborčani in Kočevarji. Všeč mi je, da pri igranju uporabljamo naglase,  saj se mi tako situacije, ki jih igramo, zdijo veliko bolj resnične in zanimive.

Sklepna misel pred tretjo premiero?
Res sem vesela, da imam priložnost igrati v teh predstavah. Sploh zadnji lik – Olga, je vloga, v katero se rada podam. Mislim, da bo predstava velika uspešnica.

Majo si lahko v vlogi Olge ogledate na premieri gledališke predstave Feniks 20.4.2017. Vstopnice so že na voljo na blagajni Kulturnega doma Krško.

Z Majo se je pogovarjala Meta.

Vabljeni na pogovor z nominirancem

admin

V petek, 31. marca ob 15.00 vas vabimo na Dan nominirancev, kjer se v sklopu Tedna slovenske drame predstavi nominirance za nagrado Slavka Gruma. Tam bomo imeli priložnost slišati tudi našega avtorja, Roka Sando, ki je na letošnjem Tednu slovenske drame nominiran za to prestižno nagrado za dramatike.

V dvorani Slovenskega gledališkega inštituta v Ljubljani bo v petek ob 15.00 potekal pogovor o dramskem besedilu Ikarus, nakar bo sledil še odlomek iz scenarija uprizorjen v obliki bralke.

Vabljeni, da se nam pridružite na tem pomembnem dogodku in da prisluhnete tudi ostalima avtorjema, ki se bosta predstavili tisti dan: Vinko Möderndorfer in Simona Semenič.