Tag: gledališče

  • Vabljeni na pogovor z nominirancem

    V petek, 31. marca ob 15.00 vas vabimo na Dan nominirancev, kjer se v sklopu Tedna slovenske drame predstavi nominirance za nagrado Slavka Gruma. Tam bomo imeli priložnost slišati tudi našega avtorja, Roka Sando, ki je na letošnjem Tednu slovenske drame nominiran za to prestižno nagrado za dramatike.

    V dvorani Slovenskega gledališkega inštituta v Ljubljani bo v petek ob 15.00 potekal pogovor o dramskem besedilu Ikarus, nakar bo sledil še odlomek iz scenarija uprizorjen v obliki bralke.

    Vabljeni, da se nam pridružite na tem pomembnem dogodku in da prisluhnete tudi ostalima avtorjema, ki se bosta predstavili tisti dan: Vinko Möderndorfer in Simona Semenič.

  • Gastarbeiter: naša prva produkcija

    Gastarbeiter: naša prva produkcija

    Pred približno dvemi leti se je začelo. Scenarij za kratki film Gastarbeiter je bil napisan. Treba je bilo le še najti ekipo, ki bo vse skupaj posnela. Prvi koraki so bili zanimivi, skoraj ‘garažni’. Ekipa se je sestavljala kar sama. Seveda ni bilo enostavno, saj smo se vsi prvič lotevali nečesa takšnega. Vendar ravno zato, ker smo bili neizkušeni, skoraj naivni, smo se vsega skupaj lotili še s toliko večjo vnemo.

    Od iskanja samih lokacij za ta nenavaden film, do scenografije, ki je skušala iz posavskih kotičkov ustvariti iluzijo industrijske cone sredi Nemčije, vse smo izvajali z odnosom profesionalcev, a s financami amaterjev. Projekt je bil večji od nas, zato smo morali zrasti, da smo mu bili kos. Kar je bila še pred nekaj tedni peščica skorajšnjih neznancev, je bila zdaj utečena ekipa, ki je dihala samo še za eno stvar – ta film bomo posneli, pa četudi na račun zdrave pameti.

    Cel julij so potekali snemalni dnevi. Sedem jih je bilo, včasih tudi po tri dni zaporedno. Rekord v številu budnih ur je podrl snemalec Ignac Bakše, takoj za njim je pa bil glavni igralec Sandi Lopatec.

    Po mnogo prekratki postprodukciji smo organizirali predavajanje. Kratki film je uzrl luč dneva in vsi smo trepetali, kako ga bodo sprejeli.

    Kratki film, ogled prost

    Množica, ki je prišla na projekcijo, nas je vse navdala s pozitivno energijo. Bučen aplavz in pozitivne kritike so nas napolnile s svežimi zagoni in vedeli smo, da mora Little Rooster nadaljevati svojo pot.

    Krstna projekcija na Senovem, pogovor po predvajanju

    Že med samim snemanjem se je porodila zamisel, da bi filmsko zgodbo razširili še na gledališko predstavo. Režiser se je znova lotil pisanja in zgodbo razširil, da razkrije ozadje dogodkov, ki so bili v kratkem filmu prikriti.

    Tako je nastala še gledališka predstava Gastarbeiter. Od sredine avgusta (ko je še potekala postprodukcija filma) do začetka novembra so potekale vaje in 8. novembra nam je uspelo Gastarbeiterja postaviti še na odrske deske.

    Z obema projektoma, tako s kratkim filmom kot z gledališko predstavo smo gostovali po Sloveniji. Kamorkoli smo prišli, so nas pozdravili in nam čestitali za pogumno zgodbo. Danes, v času rastoče begunske problematike bi lahko celo rekli, da je napovedovala dogodke, ki so sledili.

    data-animation-override>
    Predstava Gastarbeiter je zaradi svoje aktualnosti, avtorskega pristopa in sodobnega gledališkega izraza nekaj kar zelo redko vidimo na odrih odraslih ljubiteljskih skupin in zato si želim, da boste imeli še veliko ponovitev. Upam, da boste še naprej delali projekte, ki nimajo namena gledalcev le zabavati in jim omogočati, da pozabljajo na vsakdan ampak takšne, ki treznijo in opominjajo.
    — Ana Ruter

    S projektom smo si prislužili tudi dve nagradi. Goran Miljanovič je prejel regionalno nagrado Linhartovega srečanja za najboljšo stransko moško vlogo za lik Zlatana, režiser in avtor Rok Sanda pa priznanje Zveze kulturnih društev Krško za dosežek leta. Prav tako pa se je film predvajal na Festivalu slovenskega filma.

    Vsekakor je bil Gastarbeiter – dvojni projekt – uspešnica za novo nastalo organizacijo, saj smo prvič stopili tako na platna kot na deske. Z obema prvencema smo se veliko naučili, kar smo tudi pokazali z naslednjo predstavo Ikarus, čez dober mesec dni, 17. maja 2016, bomo pa pokazali tudi z  novim kratkim filmom Dora.

    Spremljajte nas!

  • Ikarus v Brežicah

    V četrtek, 31. marca 2016, smo na oder Doma kulture Brežice stopili kar dvakrat: dopoldan za dijake gimnazije Brežice, popoldan pa še za vse ostale. S tem smo zaključili sezono poletov v domačem Posavju.

    Kolaž slik iz obeh predstav.

    Kolaž slik iz obeh predstav.

    V ekipi je kar nekaj bivših in trenutnih dijakov gimnazije Brežice, ki so se po daljšem ali krajšem času zopet srečali s svojimi profesorji.

    data-animation-override>
    Učiteljski poklic je resnično veliko poslanstvo. Ko si mlad in začetnik na svojem delovnem mestu niti ne slutiš kako veličastno se je srečati s svojimi bivšimi dijaki in jih videti v tako imenitni predstavi, kot je včeraj bila vaša. Celotna ekipa je zasijala v svoji vlogi, s svojo iskrenostjo in “brez dlake na jeziku” ste prikazali vso krutost manipulacij in laži, ki jo doživlja ljudstvo, predvsem mladi. Res je, tako kot pravi zgodba, tudi če ti kdaj pa kdaj zlomijo krila, važno je leteti.
    — Nada Mandić, profesorica kemije gimnazije Brežice

    Dopoldansko predstavo pa nam je polepšal tudi obisk RTV-ja. O naši predstavi so pripravili krajši prispevek, ogledate pa si ga lahko na spodnji povezavi.

  • Zgodba o padcu sveta

    Zgodba o padcu sveta

    Gorica/Görz/Gorizia/Guriza, pred vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške če...

    Gorica/Görz/Gorizia/Guriza, pred vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške če…

    Predstavljajte si drug čas. Živite v čudovitem mestu na obrobju monarhije. Vaš cesar govori po nemško, vaš sosed po furlansko, vaša ljubimka je Slovenka, na kavarni preko ceste pa govorijo Dantejevo italijanščino. Vsak ima svoj pogled na to, kdo bi moral voditi ta miren kraj, vsak ima svoje nacionalne drže in prepričanja in ideja, da bi lahko vsi ti narodi živeli skupaj pod tujo krono postaja čedalje bolj tuja sama po sebi.

    data-animation-override>
    …in naj me hudič vzame, če bom šel kdaj dol na jug se streljat proti Srbom, ki so nam bratranci, če ne že kar bratje, za nekega mačehovskega očeta, ki ne zna niti besedice mojega jezika pa se drzne klicati moj gospodar.
    — Metod Ziegler, o cesarjevem ukazu o mobilizaciji proti Srbiji; Ikarus

    V tem divjem času pred 1. svetovno vojno Gorica nikakor ni samoten otoček sporov v drugače mirni Evropi. Drugod se večji narodi že desetletja pripravljajo na spopad, ki bo odločil prihodnost ne samo enega kontinenta, ampak celotnega sveta. Na spopad, katerega posledice bodo čutili vse do 21. stoletja.* V tem majhnem obmejnem kraju pa ljudje samo želijo, da jim pripada, kar je njihovo:

    • Italijani bi radi Gorizio
    • Slovenci bi radi Gorico
    • Furlani bi radi Gurizo
    • Avstrijci bi pa samo radi, da na dokumentih še naprej piše Görz, pa naj jo lokalni norci kličejo, kakor hočejo

    Solkan, 27.10.1917; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...

    Solkan, 27.10.1917; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…

    data-animation-override>
    Če pride sam Victor Emannuel in ti reče, da bo zdaj slovenska in hrvaška zemlja tvoja? Bi rekel ne? Bi se uprl tistemu, ki govori tvoj jezik, in mu milijoni sledijo in mu pravijo kralj?
    — Metod Ziegler, o Furlanovi zvestobi Avstrijski kroni; Ikarus

    V tej zmedi, ki roji v glavah ne samo Goričanov, ampak tudi drugod po Evropi, se nek Bosanec (ki je pravzaprav Srb (ki je pravzaprav Bosanec)) odloči z revolverjem razstreliti glavo avstrijskemu prestolonasledniku, ki je ves čas obljubljal, da bo vse skupaj razrešil, samo počakajo naj, da pride na oblast.

    In s padcem Franca Ferdinanda pade svet. Avstrijci obtožijo Srbe, da so krivi oni, Srbi se čudijo kako da oni, saj je gospod Princip vendar imel avstrijske dokumente (Bosanci so bili že šest let pod Avstro-Ogrsko. Vsekakor dovolj časa, da bi se lahko naučili prave nemške omike in bi morali vedeti, da se ne strelja kar v vsakega prestolonaslednika, ki ga srečaš). Avstrijcem ni nobena razlaga dovolj jasna, saj jih že krepko srbijo prsti, da bi preizkusili nekaj te nove artilerije, ki jo je sodobna tehnologija razvila: rakete, granate, avtomatsko orožje, minometi; in seveda užgejo po Srbih.

    Ples se lahko začne: Ko Avstrijci brcnejo Srbe, ti takoj in nemudoma pokličejo svoje večje bratrance Ruse. Avstrijci hitro požvižgajo Italijanom. Ti ne slišijo, zato gredo hitro jokat še k Nemcem, ki takoj skočijo iz postelje, ki so se ves čas skrivali pod odejami oblečeni v popolno bojno opravo. Rusi zatožijo celotno zadevo Francozem. Nemci takoj zahtevajo, da Italijani slišijo. Italijani pravijo, da res ne razumejo kako to, ampak da še vedno ne slišijo. Nemci zato zacepetajo s petami nad Turki, da so jim oni vsekakor dolžni. Francozi v zameno za roko povlečejo Britance, ki so do tega trenutka vse skupaj gledali z druge strani širokega rokavskega preliva, češ, to se tiče vas, Evropejcev. Nemci in Avstrijci vztrajajo, da Italijani vendar morajo slišati. Britanci se medtem zganejo, ker so Nemci na poti k Francozem pomotoma butnili ob Belgijce, ki niso sploh vedeli, da se kdo kaj krega. Tako Britanci prestopijo potok med Britanijo in Evropo in spotoma še končno nagovorijo Italijane, da naj že enkrat slišijo. Italijani pravijo, da prav dobro slišijo v zameno za nekaj centimetrov šolskega zemljevida Evrope. Britanci slišijo zelo dobro in uslišijo. In potem, ko so črte narisane in milijoni poslani v pogubo, no, takrat pa svet končno res pade.

    Rožna dolina, Gorica, pred 1. svetovno vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...

    Rožna dolina, Gorica, pred 1. svetovno vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…

    Nihče ni vprašal majhnih narodov, ali želijo biti kmeti na šahovnici velikih vojska in še manj so spraševali ljudi, kako se jim je zdelo, ko so čez njihove domove risali črte bodočih front. Nihče ni vprašal mater in otrok, ali jih moti, da se morajo preseliti v slabo zgrajena in neoskrbovana begunska taborišča (v katerih je kmalu začelo primanjkovati vsega, še hrane in vode), medtem ko so vojske starih imperijev zvlekle svoje topove na eno in drugo stran in se začele obstreljevati. Nad strehami njihovih praznih domov, od katerih je ostal samo še spomin. Opeka, zdrobljena v prah, tam kjer je nekoč živel človeški smeh.

    Rožna dolina, Gorica, po 1. svetovni vojni; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...

    Rožna dolina, Gorica, po 1. svetovni vojni; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…

    Gledališka predstava Ikarus ne govori o velikih premikih imperialnih zavojevalcev. Govori o majhnem človeku, ki ga ti premiki pohodijo in steptajo z zemljo. Ikarus govori o človeku in o smrti ideje o mirni Evropi. Ikarus govori o začetku stoletja, ki je moralo iskati mir tako, da ga je najprej odgnalo.

    In predvsem govori o rojstvu temnih idej, ki so zavzele svet po 1. svetovni vojni in o poskusih teptanja, ki so se nadaljevala v miru, da je človek moral, če je želel preživeti, roditi nasilen upor. Ikarus govori o rojstvu fašizma.

    Lojze Bratuž na smrtni postelji, žrtev fašističnega nasilja nad Slovenci na Primorskem, zastrupljen ker je pel po Slovensko;vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...

    Lojze Bratuž na smrtni postelji, žrtev fašističnega nasilja nad Slovenci na Primorskem, zastrupljen ker je pel po Slovensko;
    vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…

    V marcu bo Metod Ziegler dvakrat poskusil zgraditi svoje letalo Ikarus.

    Enkrat v Kulturnem domu Gorica, pri zamejskih Slovencih, da poskusi znova navdušiti lokalno občinstvo z zgodbo o njihovih pradedih in pratetah

    In drugič v Brežicah, kjer je avtor predstave in tega teksta pred davnimi leti prvič začel s pisanjem v izogib resnemu delu.

    Ne zamudite!

    Opombe:

    * Meje, ki so jih imperialne sile risale na srednjem vzhodu ob koncu 1. svetovne vojne so sprožile nestabilnost v regiji, ki je pred tem uživala relativno stabilnost. Ne bi trdili preveč, če bi rekli, da je 1. svetovna vojna posredno vplivala na ekstremizacijo Islama, na spopade v Palestini, na Iraške vojne, na ‘kulturno’ revolucijo v Iranu, na Sirsko vojno, na današnjo begunsko krizo, in še in še. Več na tej povezavi.

  • Intervju z Martinom Valičem, Ikarus

    Intervju z Martinom Valičem, Ikarus

    Martin Valič igra glavnega junaka Metoda Zieglerja v gledališki predstavi Ikarus. Poslušajte, kaj ima za povedati o svojih izkušnjah s predstavo in o svojem počutju v ekipi.

  • Eno leto po avdiciji

    Pred enim letom smo izvedli avdicijo za gledališko predstavo Ikarus. Udeležba je bila presenetljiva. Spoznali smo kar nekaj novih talentov in odločitev o tem, koga povabiti k sodelovanju je bila zelo težavna.

    Na zgornji sliki sta Goran Miljanović in Maja Pinterič v drugem krogu branja. Maja bere za vlogo Zore, Goran pa za vlogo Cosima . Ti vlogi sta dobila in še danes v njiju blestita.

    Že naslednji mesec ju boste lahko znova videli. Več informacij kmalu.

  • Ikarus za mladino

    Danes smo v organizaciji Zveze prijateljev mladine Krško odigrali matinejsko predstavo Ikarus za osme in devete razrede občine Krško in občine Kostanjevica na Krki. Ni bil to prvi nastop za šolsko mladino, saj smo enega izvedli že pred nekaj tedni v Šentjerneju. Tako smo na odrske deske v Kulturni dom Krško stopili bolj samozavestno, kar pa je bilo seveda nujno, saj nas je gledalo več kot šeststo učencev hkrati.

    V Šentjerneju

    Prvič smo za osnovnošolce igrali 18. novembra v Šentjerneju v sodelovanju s Kulturnim centrom Primoža Trubarja. Pred obiskom dvorane so si v avli lahko ogledali tudi razstavo zbirateljskih kosov iz Soške fronte, katerih zbiratelji so bili: Lado Abram, Jan Cerle in Boris Jevšnik, nakar pa se je več kot dvesto osnovnošolcem zbralo v dvorani in čakalo na začetek.

    Vzdušje je bilo precej napeto. Nastopati pred mlajšo publiko je velik izziv, zato nas je njihova odzivnost kar presenetila. Predstava jih je namreč povsem osvojila. Začelo se je  v umirjenem, humorističnem tonu in smeh je vel iz dvorane. A tudi ko je dramatičnost zgodbe začela prevzemati dvorano, je bilo čutiti zatopljenost v zgodbo. Med publiko je namreč vrelo od tišine, v katero je zarezal šele močan aplavz navdušenja ob koncu predstave.

    Po priklonu pa smo lahko prisluhnili vtisom gledalcem. Več kot dvesto osnovnošolcev je bilo nad predstavo navdušenih. Učiteljica zgodovine iz OŠ Šmarjeta je še dodala:

    »Lepše predstavljene vojne še nisem videla.«

    Druga učiteljica, prav tako iz OŠ Šmarjeta, nam je pa po končani predstavi poslala sporočilo, v katerem je opisala svoje vtise o predstavi.

    »Spraševala sem učence po mnenju in vsi so povedali, da jim je bila igra všeč. Učenci 9. razreda so pri zgodovini že obravnavali 1. svetovno vojno, tako da z razumevanjem zgodbe niso imeli nobenih težav. Učencem 8. razreda pa je veliko pomagalo priloženo gradivo, ki so ga pred ogledom predstave obravnavali pri zgodovini. Prepričala jih je sama zgodba, prepričljivo igranje, odlična scena in zvočni efekti. Skratka celi dve uri so ostali zbrani in zgodba jim je pritegnila pozornost.«

    V Krškem

    Današnja predstava je bila še večji izziv, saj smo bili izbrani s strani Zveze prijateljev mladine, da izvedemo predstavo za osme in devete razrede vseh osnovnih šol občin Krško in Kostanjevica na Krki. Tako je danes sedeže v dvorani zasedlo več kot šeststo mladih gledalcev. Za potrebe te predstave je Kulturni dom Krško moral v dvorano prinesti dodatno sedežno garnituro.

    Predstava je obiskovalce vidno navdušila. Še posebej so se nekateri pozitivno odzivali na našega najmlajšega člana zasedbe, Jureta Zupana, ki so ga nekateri poznali iz šole. Jure, ki v predstavi igra Carlota in Slavkota, je namreč le nekaj let mlajši od tistih, ki so ga prišli gledat.

    Mladi gledalci so po predstavi povedali, da jih je zelo navdušila. Poudarjali so, kako je bolj zanimiva od drugi predstav, ki jih gredo gledati s šolo, kjer je neka zgodovinska ali književna tematika predstavljena na bolj suhoparen način. Pokazatelj tega, da je na gledalcu pustila vtis, je bilo tudi to, da so z aplavzom povabili igralce na oder kar trikrat.

    Nastop je v celotni ekipi pustil močne pozitivne vtise, sedaj pa že vsi počivajo in nabirajo energije. Zakaj? Ker nas zvečer čaka še en nastop, na istem odru. Tokrat za malo starejšo publiko. Danes, 7. decembra ob 19.30, se namreč Ikarus po odru zapelje še enkrat, za odraslo občinstvo. Seveda so pa na večerno predstavo vabljeni tudi vsi starši otrok, ki so dopoldne gledali prvo izvedbo, da si še na lastne oči ogledajo, nad čim so njihovi otroci tako navdušeni.

  • V decembru v gledališče in na večerjo z izbrano družbo!

    ikarus predstava kulturni dom krško večerja city

    V ponedeljek, 7.12.2015 vam poleg gledališke predstave nudimo tudi možnost večerje v bližnji restavraciji. Skupine nad 10 obiskovalcev (društva, podjetja, sindikati, zaključene skupine) lahko preživite skupaj unikatno izkušnjo: ogled gledališke predstave v Kulturnem domu Krško in večerja v restavraciji City že samo za 15 EUR!

    Pripravili smo ponudbo v pregledni PDF obliki, da jo lahko delite s sodelavci, prijatelji, ali pa jo pošljete nadrejenemu, da za vas organizira drugačen zaključek 2015!

    Ponudba:
    https://drive.google.com/file/d/0B7BESAvK3WP7ZG9sUlZCUHZsbG8/view?usp=drive_web

    Več informacij na:
    littleroosterproductions@gmail.com
    040 708 651

    Poletite z nami v 2016!

  • Pred 100 leti

    Pred nekaj tedni se je manjša skupina Little Roosterja odpravila  na Goriško, kjer je potekala predstavitev knjige V Brücku taborišču avtorja Vilija Prinčiča. Vili je eden od najbolj odmevnih članov Društva Soška fronta, s katerimi smo skupaj organizirali premiero Ikarusa v Vrtojbi in je o nas napisal že dva članka za Primorski dnevnik (1, 2).

    Naslovnica knjige V Brucku taborišču avtorja Vilija Prinčiča

    Naslovnica knjige V Brucku taborišču avtorja Vilija Prinčiča

    Ko smo se maja letos peljali na Goriško na delovni vikend in se nam je ponudil za vodenje po stari Gorici, smo prvič videli kakšna zakladnica znanja je pravzaprav gospod Vili. Vodil nas je po ulicah tega starega in častitljivega mesta in nam pripovedoval o usodi (zdaj) zamejskih Slovencev. Zares prava hodeča enciklopedija Goriške!

    Vili nam je pokazal nekdanjo delavnico Edvarda Rusjana, slovenskega pionirja letenja in enega od navdihov za gledališko igro Ikarus

    Vili nam je pokazal nekdanjo delavnico Edvarda Rusjana, slovenskega pionirja letenja in enega od navdihov za gledališko igro Ikarus

    V četrtek, 29. oktobra 2015 ob 18. uri je v Kulturnem domu v stari Gorici potekala predstavitev njegove nove knjige, V Brücku taborišču, ki se ukvarja z vprašanjem beguncev, ki so bežali pred prihajajočo vojno. Bil je čas velikih premikov vojska in čas popolne nesigurnosti, ko sta dve veliki državi, Kraljevina Italija in Avstro-Ogrska monarhija, razdrli svoje trhlo zavezništvo in zarisali črto vzdolž reke Soše in odprli novo frontno linijo.

    “Kaj pa z ljudmi?” je bilo najbrž vprašanje, ki se je postavilo malo mimogrede ob risanju nove vojne črte, odgovor na katero je bila masovna selitev v begunska taborišča globoko v italijansko in avstrijsko zaledje. Goriške družine, med katerimi so bile predvsem ženske z otroki in boja nesposobni starejši moški, so poslali v Brück na Litvi, v barakarsko begunsko taborišče, ki se je ravno začelo prazniti zaradi prodora na drugi strani Avstro-Ogrske, kamor so se Galicijski civilisti počasi začenjali vračati. Tako so prebivalci Goriške in širšega Posočja prispeli v taborišče v katerem so že od prejšnje prenatrpanosti vladale slabe življenjske razmere – bolezni so bili največja nevarnost, in so pokopale veliko otrok v teh taboriščih.

    data-animation-override>
    Pomlad v barakah

    Tam zunaj spet sončece sveti,
    nad zemljo plove pomlad;
    v barake pomlad ne posveti,
    obdaja jih zima in mraz.
    Kje naše so trate zelene,
    kje pesmi veselih je spev?
    Le žalostno srce jih čuti
    kot daljne sreče odmev.
    Samujejo hišice naše
    in čakajo nas zaman…
    Barake, ve temne barake,
    ve kopljete grob nam teman!

    — France Ločniškar

    Najbolj nas je vse pretresla zgodba, ki jo je Vili delil z nami na predstavitvi, o družini kjer sta obe snahi šli delati na Češko, svojih enajst otrok pa pustili pri tašči v taborišču. V enem tednu je zaradi bolezni, ki so razsajale po taborišču, umrlo deset od teh enajstih otrok. Vilijeva knjiga postreže s kar nekaj takšnimi pretresljivimi informacijami in ko jo človek bere, se večkrat vpraša, kaj smo se naučili v zadnjih sto letih?

    Na predstavitvi je imela besedo tudi Petra Svoljšak

    Na predstavitvi je imela besedo tudi Petra Svoljšak

    Soška fronta je imela milijonske žrtve, vendar tudi civilisti so umirali in trpeli zaradi posledic vojne. Pomanjkanje hrane in dobre zdravstvene oskrbe je v Brucku, samo enem od mnogih taborišč, pokopalo  več kot 750 ljudi, zaradi vojne ujme pa je bilo s svojih domov pregnanih več kot 100.000 ljudi.

    O usodi ene takšnih družin, ki jo je vojna vihra razklala, govori tudi naša predstava. V Ikarusu namreč vidimo usodo Zore Monti, ki je bila skupaj s sinom poslana v taborišče, medtem ko je njen mož Cosimo prestopil na nasprotnikovo stran.

    data-animation-override>
    Tam kjer so oni zdaj se živi kot pri prašičih. Samo blato. Pa lakota jih daje, ker država nima za jesti.
    — Zora Monti, Ikarus

    Vojna je večni razdiralec in na nas je, da se naučimo te grozote preprečevati, preden se zgodijo, če pa so že pred vrati, da jim ne pokažemo nevednega obraza.

    Vilijeva knjiga je izšla v tržaški založbi ZTT-EST. Če si jo želite, jim pišite na spodnji naslov.

    Založništvo tržaškega tiska – ZTT d.o.o.
    Ul. Montecchi 6, 34137 Trst, Italija
    T: 0039 040 76 00 954
    E: info@ztt-est.it

    Vabljeni pa tudi na Ikarusa, ki med drugim govori tudi o usodi beguncev iz Gorice. Vse prihajajoče predstave najdete na našem sporedu dogodkov.

  • Premiera Ikarusa popoln uspeh!

    Minute so tekle, ko se je dvorana KŠTM Vrtojbe polnila z obiskovalci, mi smo pa še nestrpno urejali zadnje detajle. Vedeli smo, da gre zares in da se moramo pred to publiko stoodstotno izkazati. S seboj smo sicer pripeljali nekaj navijačev s katerimi smo nabirali energijo že na poti na goriško, vendar je veliko večino sedežev v dvorani zasedalo domače občinstvo, v katerem so se naši ‘uvoženi’ razblinili.

    Vedeli smo, da nas lahko to občinstvo samo sprejme ali zavrne. Predstava namreč govori o njih. O usodi goričanov med prvo svetovno vojno. O borbi za obstoj pod avstrijsko nadvlado, lakomnostjo italijanskih sosedov in nevarnostjo neizogibnega spopada velikih sil. O Primorcih in njihovem težkem življenju pod fašističnim režimom. O vsem tem govori. O vsem kar je nam, Posavcem, Dolenjcem, Kranjcem, znano skoraj izključno samo iz knjig in pričevanj, in je primorskemu ljudstvu zarezano globoko v dušo.

    Poklon temu neuklonljivemu človeku, Primorcu

    Ikarus namreč govori o borbi za obstoj v časih, ko se je obstoj zdel nemogoč in o ljudeh, ki so najbrž najbolj zaslužni za to, da danes govorimo slovensko in lahko rečemo, da imamo lastno domovino. Kot avtor predstave, sem upal, da bodo predstavo lokalni ljudje začutili. Da bodo razumeli, da gre za nekakšen poklon temu neuklonljivemu človeku, Primorcu.

    Ko se je zavesa odstrla, se vlaka predstave ni dalo več moč ustaviti. Ni dolgo minilo in že smo poželi prvi smeh. In za njim še vzdihljaj presenečenja. Občinstvo je dihalo skupaj s predstavo. Vzelo jo je za svojo. Če smo na domačem terenu navdušili, potem smo tukaj prevzeli. Če smo na Senovem in v Kostanjevici narisali nasmeške, smo tukaj poželi krohote.

    Takrat smo pa zares vedeli, da smo v Vrtojbo prišli zmagat

    Pa vendar, dokler nismo stopili na oder za priklon, presenečeni nad bučnostjo aplavza, kjer je seveda zaslužno najbolj bučnega prejel Martin Valič z vlogo glavnega lika Metoda Zieglerja, nismo verjeli, da smo jih tako močno navdušili. A ko smo se ravno spogledovali, ali bi se morali še tretjič prikloniti, smo doživeli nepredstavljivo. Ljudje v dvorani so se vstali in nam podelili največjo čast gledaliških desk, stoječe ovacije. Takrat smo pa zares vedeli, da smo v Vrtojbo prišli zmagat.

    data-animation-override>
    Občinstvo je z nami dihalo, se smejalo, jokalo, navijalo…zame je bilo res nekaj čudovitega igrati pred tako odzivno publiko.
    — Barbra Petarka (Adriana Marino)

    Po predstavi smo se podružili še v avli KŠTM Vrtojbe, kjer smo prejemali osebne čestitke, vse od ganjenosti do solza, do salv smeha, ki so še vedno odzvanjale predstavo, ki je sedaj že bila za nami. In tu smo končno imeli priložnost izreči zahvalo tistim, ki so bili najbolj zaslužni za naš uspeh na goriškem.

    Društvo Soška fronta, skupnost lokalnih strokovnjakov za zgodovino in zapuščino 1. svetovne vojne, nas je namreč povabila v svoje vrste, da smo lahko premiero uprizorili tam, kjer se zgodba Ikarusa odvija. Brez njihovega zaupanja v naš projekt nikakor ne bi uspeli izpeljati tako uspešne premiere. Gospod Simon Kovačič je s svojim zagonom poskrbel, da se je predstava odvila ravno na prostoru, ki ga je Soška fronta najbolj razdejala, tako da je imela premiera še dodatno sporočilno noto.

    data-animation-override>
    Odlično je bilo predstavo izpeljati pred publiko, ki se je lahko poistovetila z njeno vsebino in v celoti dojela vse male podrobnosti. Še boljše pa je bilo od te publike prejeti pozitivne odzive.
    — Klemen Štih, vodja tehnične ekipe

    Veliko je pripomogel tudi gospod Vili Prinčič, ki nas je že maja, ko smo prišli v Novo Gorico na delovni vikend, peljal naokoli po pomembnih lokacijah Soške fronte. Brez tako močne organizacije, ki nas je bila pripravljena gostiti in nas podpreti pri našem projektu, si ne bi upali na goriško.

    Prav tako smo našli veliko podporo v lokalnem prebivalstvu, kjer se je najbolj izkazala Blaža Vegelj, ki je lastnoročno uspela pripeljati kar zajetno število ljudi, in nam je ves čas pri pripravah na premiero tudi velikodušno pomagala.

    Že vabijo nazaj na goriško

    Predstava je bila pozitivno sprejeta in posledično smo že takoj začeli pogovore za nastope drugje po goriškem. Tako se je odprla opcija za nastop v zamejstvu, v stari Gorici, kamor nas je neuradno že povabil njihov ravnatelj Kulturnega doma, gospod Igor Komel. Prejeli smo tudi nekaj drugih povpraševanj po dosegljivosti. Vsekakor nam je v interesu čim več nastopati, sploh na goriškem, kjer ta predstava zares dobi krila.

    Še enkrat hvala vsem, ki ste omogočili, da je Ikarus poletel s takšno energijo. Se vidimo na naslednjem odru v Šentjerneju. V nekaj dneh več informacij.

    Rok Sanda

    Foto: Mateja Gačnik; Little Rooster Productions
    Video: Mateja Gačnik, Ria Sanda, Iris Jeler; Little Rooster Productions