Sara Horžen. Avtorica radijskih oddaj na Radiu Študent, producentka, dramatičarka, igralka v filmu in gledališču. Kot se spodobi za žensko njenega kova, stalno v procesu izobraževanja in ustvarjanja. V filmu Dora igra stransko vlogo Alje.
Kdaj se je začela tvoja igralska pot?
Igra me zanima odkar pomnim. Že za prababico sem kot mala punčka prirejala nastope za zaveso, ki je ločevala domačo kuhinjo in jedilnico. Celo osnovno in srednjo šolo sem obiskovala dramski krožek. Spomnim se, da sem cel čas govorila, da si želim biti igralka.
Torej se z igralstvom ukvarjaš že od otroštva?
Bili so odvodi vmes, ko so prevladale druge obveznosti, delo, študij. Ko je prišel čas vpisov na fakultete nekako nisem zbrala poguma, da bi se prijavila na sprejemne izpite na AGRFT-ju. Mogoče mi je takrat manjkalo samozavesti in tako sem pristala na politologiji, (ker sem nekaj pač morala vpisati). Tekom celotnega študija sem razmišljala o AGRFT-ju ali kakšni drugi igralski šoli, mogoče v tujini, ampak to je vse nekako odzvanjalo v ozadju.
Kako si se potem zopet znašla nazaj na svoji poti?
Pri 27-tih sem dobila priložnost nastopati kot stand-up komedijantka, česar sem se lotila in bila kar uspešna, vendar sem naposled ugotovila, da na ta način le iščem stik z odrom. Sledil je Radio Študent in začel se mi je odpirati nov svet.
Torej je delo na Radio Študentu vplivalo na razvoj tvoje umetniške plati?
Ja, na Radiu Študent sem dobila priložnost raziskovati in razvijati svoje talente. To je prostor, kjer lahko poskusiš marsikaj brez občutka slabe vesti. V tistem obdobju sem tudi spoznala določene ljudi, preko katerih sem izvedela za Igralski studio bratov Vajevec.
Kjer si lahko dodatno razvijala svoje igralske talente? Lahko kaj več poveš o Studiu Bratov Vajevec?
V vseh teh letih sem svoj igralski aparat razvijala na mnogoterih delavnicah igre, giba, glasu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Nekako pa sem se najbolj našla v pristopih, ki stremijo k čim bolj naravni in iskreni igri. Hodila sem k Viktorju Ljubutinu, ki dela po sistemu Stanislavskega. Sem redna članica Igralskega studia bratov Vajevec, kjer delamo po metodi Leeja Strasberga. Ta pristop omogoča, da s pomočjo čutnega spomina in določenih vaj raziskujemo značaje z namenom, da so čimbolj verodostojni in verjetni. Če si v svojem liku pristen, potem lahko ljudje verjamejo, da ta lik živi v resničnem življenju
In tudi na posnetku se opazi tvoja sproščenost. Kako ti je bilo igrati homoseksualni lik?
Nisem se trudila z nekimi stereotipnimi gestami kazati navzven Aljino istospolno usmerjenost. Zame je bilo to povsem enostavno – namesto v fanta sem se zaljubila v žensko. Lik Alje zame predstavlja zagnano žensko, borko za pravice, hkrati je pa zaljubljena. O njeni lezbičnosti nisem razmišljala na način, da bi to posebej izpostavljala navzven. Zame je to nekaj najbolj popolnoma naravnega in nikoli nisem skozi priprave na vlogo pomislila, da bi se zatekala h kakšnim stereotipom. Super mi je, da sem se imela priložnost vživeti v ta lik, ker se mi zdi problematika, ki jo film obravnava, a pomembna v sodobni družbi. Super mi je, da sem del tega in da lahko na tak način opozorimo na nekaj kar je totalen absurd.
Dora je odgovor na zadnji referendum, konkretneje na tiste, ki so molčali. Zakaj meniš, da je bila tako slaba odzivnost na volitvah?
Ljudje so apatični, tako kot na vsakem področju. V tem trenutku se tudi sama počutim, nemočno in verjetno se tako tudi večina ljudi počuti. Problem je pomanjkanje empatije. Ljudje se zavedajo, da problem obstaja, niso pa dovolj empatični, da bi svojo rit zganili s kavča in šli vsaj obkrožiti. Na koncu se vsak briga zase…
