Ikarus v Brežicah

V četrtek, 31. marca 2016, smo na oder Doma kulture Brežice stopili kar dvakrat: dopoldan za dijake gimnazije Brežice, popoldan pa še za vse ostale. S tem smo zaključili sezono poletov v domačem Posavju.

Kolaž slik iz obeh predstav.

V ekipi je kar nekaj bivših in trenutnih dijakov gimnazije Brežice, ki so se po daljšem ali krajšem času zopet srečali s svojimi profesorji.

“Učiteljski poklic je resnično veliko poslanstvo. Ko si mlad in začetnik na svojem delovnem mestu niti ne slutiš kako veličastno se je srečati s svojimi bivšimi dijaki in jih videti v tako imenitni predstavi, kot je včeraj bila vaša. Celotna ekipa je zasijala v svoji vlogi, s svojo iskrenostjo in “brez dlake na jeziku” ste prikazali vso krutost manipulacij in laži, ki jo doživlja ljudstvo, predvsem mladi. Res je, tako kot pravi zgodba, tudi če ti kdaj pa kdaj zlomijo krila, važno je leteti.”

— Nada Mandić, profesorica kemije gimnazije Brežice

Dopoldansko predstavo pa nam je polepšal tudi obisk RTV-ja. O naši predstavi so pripravili krajši prispevek, ogledate pa si ga lahko na spodnji povezavi.

Mama je ena sama

Pravijo, da je materinstvo namen ženinega bivanja, njen poklic, njena radost in njena rešitev. Mame iz gledališke predstave Ikarus so jeklene. Neomajne. In edinstvene - kot vsaka mama. 

Gledališka predstava Ikarus

O tem kdaj je otrok lahko mamina rešitev in kako mame iščejo rešitve za svoje otroke. O tem, kako se spopadajo s posmehom, ko se borijo za golo preživetje. O sramotah, skrbeh in o njihovih junaških dejanjih.

Gledališka predstava Ikarus

Kakšne so bitke, ki jih bijejo mame iz gledališke predstave Ikarus, si lahko kmalu spet ogledate, tokrat v Brežicah.

“Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!

Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami,
pesem, ki v nas se drami,
dajmo, zapojmo mami:

naj ne ostane brez mame
nihče na širnem svetu,
naj žive naše mame,
mame - najlepše na svetu!”

— Tone Pavček

Vsak otrok ima mamo, ki ga je rodila. Otrok raste in mama zanj skrbi. Z ljubeznijo ga varuje, vzgaja in mu pomaga. Kaj pa če otrok mamo izgubi? Kdo jo more nadomestiti?  

Kratki film Dora

O tej bitki ter drugih vsakdanjih izzivih, strahovih in željah, kmalu - v kratkem filmu Dora.

Ne spreglejte premiere. 

*

Pripovedujemo zgodbe. Zgodbe, ki skušajo premikati meje družbe. 

Stara Gorica je naša

Ko smo se zjutraj pripravljali na nastop za zamejske osnovnošolce, se je zgodilo nepredvidljivo – na celi ulici je zmanjkalo elektrike! Kot da se je sam Signor Calabro (goriški fašist iz naše predstave) s svojega groba zarotil proti nam in nam precvikal žice. Nismo se dali. Medtem, ko so tehniki pripravljali stvari naprej, smo se ostali že pripravljali na rezervno rešitev.

Nosili smo našega Ikarusa in vse potrebne rekvizite v sosednjo telovadnico, ki je imela dovolj naravne svetlobe. Načrte je bil tak: režiser in avtor predstave jih bo zamotil z nekaj uvodnimi besedami o predstavi, nakar bo ekipa odigrala drugo dejanje. Zdelo se nam je škoda, da ne bodo videli celotne igre, ampak bolje to, kot da jih pustimo praznih rok.

In tako smo se že vsi oblekli v kostume za drugo dejanje, ko pride tok nazaj. Tehniki hitro začnejo urejati svetlobno postavitev, mi se pa začnemo preoblačiti nazaj v kostume za prvo dejanje. Predstava bo tekla normalno. Hitro po Ikarusa in rekvizite. Nosite jih mimo otrok! Pa kaj če vas vidijo!

Jutranja predstava je potem stekla brez večjih težav, edino igralci so ostali brez ogrevalnih vaj in so pred mlade zamejce stopili 'hladni'. Vendar jih je navdušenje mladih zamejskih Slovencev, ki so razumeli predstavo bolje kot katerakoli publika do zdaj, popolnoma ogrelo.

Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta

“Smo se čudili, da lahko ljudje od tako daleč postavijo na noge predstavo, ki se tiče kraja, za katerega smo mislili, da ga ne poznajo. Fantastično se nam je zdelo, da ste notri vpletli tri jezike: slovenščino, italijanščino in furlanščino. Tega niti goriška dramska skupina ne naredi.”

— Vili Prinčič, društvo Soška Fronta

Po predstavi je sledil popoldanski počitek. Nekateri smo se odločili za obisk sosednjega Sabotina, kjer smo lahko videli obnovljene kasarne iz prve svetovne vojne. To nam je pomagalo pri pripravah za večerno predstavo. Šele ko vidiš tisto skalovje, v katerega so vojaki vrtali svoje rove, zares razumeš strahote tistega časa. Na ogledu nas je spremljal Vili Prinčič, predstavnik društva Soška Fronta in naš vodič že na lanskem delovnem vikendu.

Večerna predstava je potekala brez večjih težav. Odraslo občinstvo so najprej ogreli lokalni gledališčniki s kratkim dvojezičnim performansom o prvi svetovni vojni, ki je publiko postavil v obdobje naše predstave. Po zaključku njihovega krajšega nastopa so se pa odstrle zavese in že je Martin Valič v vlogi Metoda Zieglerja zapeljal s svojim monociklom čez oder. Naivni, nasmejani Metod, ki ne ve, kaj vse ga je čakalo v naslednjih uri in pol.

Predstava se je gledalcev vidno dotaknila. Komični trenutki so našli nasmeške, tragični pa solze. Tudi ravnatelj Kulturnega doma Gorica je po predstavi povedal, da je ni boljše lokacije za to zgodbo, saj so goriški ljudje tisti, ki najbolj živo čutijo Ikarusovo zgodbo in usodo Slovencev tistega časa.

Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica

“Predstava sili k razmišljanju: da težimo k miroljubju, sožitju med narodi, še posebej na teritorijih, kjer so mešani narodi, kar je najvažnejše.”

— Igor Komel, Kulturni dom Gorica

S predstave smo se vračali utrujeni, zaspani, a polni elana, saj sta bila za nami že dvanajsti in trinajsti nastop s predstavo. Ikarus kar noče nehati leteti.

Ikarus, dogodivščine z vaj 2

Stol je kos pohištva z dvignjeno površino, ki se običajno uporablja za sedenje ene osebe. Izdelava tega popularnega kosa pohištva sega daleč nazaj v antični čas, natančneje v zgodnjo dinastično dobo starega Egipta. Narejeni so bili iz lesa ter prekriti z blagom ali živalskimi kožami, predvsem pa so bili nižji od stolov, ki jih poznamo danes. Kljub zgodnjemu nastanku je stol kar nekaj stoletij simbolično predstavljal predmet oblasti, moči in dostojanstva, manj pa je bil znan po svoji praktični uporabi.

Danes stol, poleg za sedenje, uporabljamo kot manjšo lestev, stojalo za odlaganje oblačil, včasih pa se z njim podamo kar v dirko s sodelavci.

S prijatelji, sodelavci ali družino pa se lahko odpravite tudi na ogled gledališke predstave Ikarus. Naslednja predstava že v četrtek, 31. marec 2016, ob 19.30 v Domu kulture Brežice. Ne zamudite!