Stopite v stik

Če imate kakšno vprašanje ali predlog, ga lahko delite z nami s pomočjo obrazca na desni. Veseli bomo vsakega sporočila.

Mali Kamen 29 A
8281 Senovo

+386 31 770 500

Mlada ljubiteljska skupina s sanjami po velikih projektih in drznih zgodbah.

Novice

Stara Gorica je naša

Rok Sanda

Ko smo se zjutraj pripravljali na nastop za zamejske osnovnošolce, se je zgodilo nepredvidljivo – na celi ulici je zmanjkalo elektrike! Kot da se je sam Signor Calabro (goriški fašist iz naše predstave) s svojega groba zarotil proti nam in nam precvikal žice. Nismo se dali. Medtem, ko so tehniki pripravljali stvari naprej, smo se ostali že pripravljali na rezervno rešitev.

Nosili smo našega Ikarusa in vse potrebne rekvizite v sosednjo telovadnico, ki je imela dovolj naravne svetlobe. Načrte je bil tak: režiser in avtor predstave jih bo zamotil z nekaj uvodnimi besedami o predstavi, nakar bo ekipa odigrala drugo dejanje. Zdelo se nam je škoda, da ne bodo videli celotne igre, ampak bolje to, kot da jih pustimo praznih rok.

In tako smo se že vsi oblekli v kostume za drugo dejanje, ko pride tok nazaj. Tehniki hitro začnejo urejati svetlobno postavitev, mi se pa začnemo preoblačiti nazaj v kostume za prvo dejanje. Predstava bo tekla normalno. Hitro po Ikarusa in rekvizite. Nosite jih mimo otrok! Pa kaj če vas vidijo!

Jutranja predstava je potem stekla brez večjih težav, edino igralci so ostali brez ogrevalnih vaj in so pred mlade zamejce stopili 'hladni'. Vendar jih je navdušenje mladih zamejskih Slovencev, ki so razumeli predstavo bolje kot katerakoli publika do zdaj, popolnoma ogrelo.

 Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta

Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta

Smo se čudili, da lahko ljudje od tako daleč postavijo na noge predstavo, ki se tiče kraja, za katerega smo mislili, da ga ne poznajo. Fantastično se nam je zdelo, da ste notri vpletli tri jezike: slovenščino, italijanščino in furlanščino. Tega niti goriška dramska skupina ne naredi.
— Vili Prinčič, društvo Soška Fronta

Po predstavi je sledil popoldanski počitek. Nekateri smo se odločili za obisk sosednjega Sabotina, kjer smo lahko videli obnovljene kasarne iz prve svetovne vojne. To nam je pomagalo pri pripravah za večerno predstavo. Šele ko vidiš tisto skalovje, v katerega so vojaki vrtali svoje rove, zares razumeš strahote tistega časa. Na ogledu nas je spremljal Vili Prinčič, predstavnik društva Soška Fronta in naš vodič že na lanskem delovnem vikendu.

Večerna predstava je potekala brez večjih težav. Odraslo občinstvo so najprej ogreli lokalni gledališčniki s kratkim dvojezičnim performansom o prvi svetovni vojni, ki je publiko postavil v obdobje naše predstave. Po zaključku njihovega krajšega nastopa so se pa odstrle zavese in že je Martin Valič v vlogi Metoda Zieglerja zapeljal s svojim monociklom čez oder. Naivni, nasmejani Metod, ki ne ve, kaj vse ga je čakalo v naslednjih uri in pol.

Predstava se je gledalcev vidno dotaknila. Komični trenutki so našli nasmeške, tragični pa solze. Tudi ravnatelj Kulturnega doma Gorica je po predstavi povedal, da je ni boljše lokacije za to zgodbo, saj so goriški ljudje tisti, ki najbolj živo čutijo Ikarusovo zgodbo in usodo Slovencev tistega časa.

 Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica

Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica

Predstava sili k razmišljanju: da težimo k miroljubju, sožitju med narodi, še posebej na teritorijih, kjer so mešani narodi, kar je najvažnejše.
— Igor Komel, Kulturni dom Gorica

S predstave smo se vračali utrujeni, zaspani, a polni elana, saj sta bila za nami že dvanajsti in trinajsti nastop s predstavo. Ikarus kar noče nehati leteti.