Zgodba o padcu sveta
Rok Sanda
Gorica/Görz/Gorizia/Guriza, pred vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške če...
Predstavljajte si drug čas. Živite v čudovitem mestu na obrobju monarhije. Vaš cesar govori po nemško, vaš sosed po furlansko, vaša ljubimka je Slovenka, na kavarni preko ceste pa govorijo Dantejevo italijanščino. Vsak ima svoj pogled na to, kdo bi moral voditi ta miren kraj, vsak ima svoje nacionalne drže in prepričanja in ideja, da bi lahko vsi ti narodi živeli skupaj pod tujo krono postaja čedalje bolj tuja sama po sebi.
“...in naj me hudič vzame, če bom šel kdaj dol na jug se streljat proti Srbom, ki so nam bratranci, če ne že kar bratje, za nekega mačehovskega očeta, ki ne zna niti besedice mojega jezika pa se drzne klicati moj gospodar.”
V tem divjem času pred 1. svetovno vojno Gorica nikakor ni samoten otoček sporov v drugače mirni Evropi. Drugod se večji narodi že desetletja pripravljajo na spopad, ki bo odločil prihodnost ne samo enega kontinenta, ampak celotnega sveta. Na spopad, katerega posledice bodo čutili vse do 21. stoletja.* V tem majhnem obmejnem kraju pa ljudje samo želijo, da jim pripada, kar je njihovo:
- Italijani bi radi Gorizio
- Slovenci bi radi Gorico
- Furlani bi radi Gurizo
- Avstrijci bi pa samo radi, da na dokumentih še naprej piše Görz, pa naj jo lokalni norci kličejo, kakor hočejo
Solkan, 27.10.1917; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...
“Če pride sam Victor Emannuel in ti reče, da bo zdaj slovenska in hrvaška zemlja tvoja? Bi rekel ne? Bi se uprl tistemu, ki govori tvoj jezik, in mu milijoni sledijo in mu pravijo kralj?”
V tej zmedi, ki roji v glavah ne samo Goričanov, ampak tudi drugod po Evropi, se nek Bosanec (ki je pravzaprav Srb (ki je pravzaprav Bosanec)) odloči z revolverjem razstreliti glavo avstrijskemu prestolonasledniku, ki je ves čas obljubljal, da bo vse skupaj razrešil, samo počakajo naj, da pride na oblast.
In s padcem Franca Ferdinanda pade svet. Avstrijci obtožijo Srbe, da so krivi oni, Srbi se čudijo kako da oni, saj je gospod Princip vendar imel avstrijske dokumente (Bosanci so bili že šest let pod Avstro-Ogrsko. Vsekakor dovolj časa, da bi se lahko naučili prave nemške omike in bi morali vedeti, da se ne strelja kar v vsakega prestolonaslednika, ki ga srečaš). Avstrijcem ni nobena razlaga dovolj jasna, saj jih že krepko srbijo prsti, da bi preizkusili nekaj te nove artilerije, ki jo je sodobna tehnologija razvila: rakete, granate, avtomatsko orožje, minometi; in seveda užgejo po Srbih.
Ples se lahko začne: Ko Avstrijci brcnejo Srbe, ti takoj in nemudoma pokličejo svoje večje bratrance Ruse. Avstrijci hitro požvižgajo Italijanom. Ti ne slišijo, zato gredo hitro jokat še k Nemcem, ki takoj skočijo iz postelje, ki so se ves čas skrivali pod odejami oblečeni v popolno bojno opravo. Rusi zatožijo celotno zadevo Francozem. Nemci takoj zahtevajo, da Italijani slišijo. Italijani pravijo, da res ne razumejo kako to, ampak da še vedno ne slišijo. Nemci zato zacepetajo s petami nad Turki, da so jim oni vsekakor dolžni. Francozi v zameno za roko povlečejo Britance, ki so do tega trenutka vse skupaj gledali z druge strani širokega rokavskega preliva, češ, to se tiče vas, Evropejcev. Nemci in Avstrijci vztrajajo, da Italijani vendar morajo slišati. Britanci se medtem zganejo, ker so Nemci na poti k Francozem pomotoma butnili ob Belgijce, ki niso sploh vedeli, da se kdo kaj krega. Tako Britanci prestopijo potok med Britanijo in Evropo in spotoma še končno nagovorijo Italijane, da naj že enkrat slišijo. Italijani pravijo, da prav dobro slišijo v zameno za nekaj centimetrov šolskega zemljevida Evrope. Britanci slišijo zelo dobro in uslišijo. In potem, ko so črte narisane in milijoni poslani v pogubo, no, takrat pa svet končno res pade.
Rožna dolina, Gorica, pred 1. svetovno vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...
Nihče ni vprašal majhnih narodov, ali želijo biti kmeti na šahovnici velikih vojska in še manj so spraševali ljudi, kako se jim je zdelo, ko so čez njihove domove risali črte bodočih front. Nihče ni vprašal mater in otrok, ali jih moti, da se morajo preseliti v slabo zgrajena in neoskrbovana begunska taborišča (v katerih je kmalu začelo primanjkovati vsega, še hrane in vode), medtem ko so vojske starih imperijev zvlekle svoje topove na eno in drugo stran in se začele obstreljevati. Nad strehami njihovih praznih domov, od katerih je ostal samo še spomin. Opeka, zdrobljena v prah, tam kjer je nekoč živel človeški smeh.
Rožna dolina, Gorica, po 1. svetovni vojni; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...
Gledališka predstava Ikarus ne govori o velikih premikih imperialnih zavojevalcev. Govori o majhnem človeku, ki ga ti premiki pohodijo in steptajo z zemljo. Ikarus govori o človeku in o smrti ideje o mirni Evropi. Ikarus govori o začetku stoletja, ki je moralo iskati mir tako, da ga je najprej odgnalo.
In predvsem govori o rojstvu temnih idej, ki so zavzele svet po 1. svetovni vojni in o poskusih teptanja, ki so se nadaljevala v miru, da je človek moral, če je želel preživeti, roditi nasilen upor. Ikarus govori o rojstvu fašizma.
Lojze Bratuž na smrtni postelji, žrtev fašističnega nasilja nad Slovenci na Primorskem, zastrupljen ker je pel po Slovensko;
vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če...
V marcu bo Metod Ziegler dvakrat poskusil zgraditi svoje letalo Ikarus.
Enkrat v Kulturnem domu Gorica, pri zamejskih Slovencih, da poskusi znova navdušiti lokalno občinstvo z zgodbo o njihovih pradedih in pratetah
In drugič v Brežicah, kjer je avtor predstave in tega teksta pred davnimi leti prvič začel s pisanjem v izogib resnemu delu.
Opombe:
* Meje, ki so jih imperialne sile risale na srednjem vzhodu ob koncu 1. svetovne vojne so sprožile nestabilnost v regiji, ki je pred tem uživala relativno stabilnost. Ne bi trdili preveč, če bi rekli, da je 1. svetovna vojna posredno vplivala na ekstremizacijo Islama, na spopade v Palestini, na Iraške vojne, na 'kulturno' revolucijo v Iranu, na Sirsko vojno, na današnjo begunsko krizo, in še in še. Več na tej povezavi.