Včeraj se je Dora prvič predvajala pred občinstvom na Festivalu Amaterskega Filma F.A.F. v Šmarju pri Jelšah, kjer smo prejeli nagrado strokovne žirije za TRETJE MESTO.
Nagrado za prvo mesto v vrednosti 400 EUR je prejel domačin Marko Samec s filmom “Sofia 13”, na 2. mestu pa je bila Yuliya Molina s filmom “Ne Kdo”. Za naše tretje mesto smo prejeli kvalitetne slušalke, ki jih bomo dodali v naš studio v Ljubljani, kjer bodo dobro služile pri nadaljnjih projektih.
Premiera Dore že v juniju!
Nika Devetak je 19-letna Grosupeljčanka. Je študentka prvega letnika pravne fakultete v Ljubljani, poleg tega pa tudi navdušenka nad dramsko igro in glavna igralka v lani posnetem kratkem filmu Dora.
Kaj je glavna ideja kratkega filma Dora?
Mislim, da je glavna ideja zgodbe, da ni nič narobe, če se še iščemo in raziskujemo svojo osebnost, pri tem pa poskusimo tudi kakšno stvar, ki jo drugi ne odobravajo. Potrebno je, da ravnamo v skladu s svojimi občutki in smo pri tem iskreni, do drugih in do sebe. To je storila tudi Katja. Zbrala je pogum, se podala v razmerje z deset let starejšo punco, svojo usmerjenost pa je poskušala pokazati tudi navzven.
Kakšen pa je tvoj pogled na homoseksualnost?
Ljubezen je močna življenjska sila, ki zaznamuje naša življenja. V zvezo vstopimo, ko sami tako začutimo, pri tem pa se moramo znati poslušati in zanemariti opazke naše okolice. Pred kratkim me je obogatila izkušnja z dvema homoseksualcema. Z njima sem imela ločen stik, z vsakim na svojem delovnem področju, na katerem sta zelo uspešna. Ko sem izvedela, da sta par, me je ta novica prav osrečila. Perfect fit! Prav občudujem njun odnos. Srčnost, iskrenost, pa še čut za umetnost imata! 🙂 V njuni družbi se prijetno počutim. S svojo spolno opredelitvijo nikakor ne skušata vplivati na druge. Mislim, da je njun odnos vreden spoštovanja.
Drugi krog avdicije v Šentjerneju.
Kako si prišla do vloge?
Mislim, da je bila nedelja zvečer. Sedela sem za računalnikom, prebirala objave na Facebooku in med njimi opazila tudi avdicijo za kratki film. V glavi sem si že takoj ob prijavi rekla, naj ne pričakujem ničesar oziroma naj pričakujem to, da me ne bodo izbrali. Ljudje, ki so vodili avdicijo so bili čisto neznani in nisem vedela kaj sploh pričakovati. Dobila sem scenarij, si ga šla na ulico prebrat potem pa stopila na oder. Spomnim se, da ko sem stala tam in govorila svoje besedilo, nisem razmišljala o tem kako govorim, ampak sem samo govorila. Začutila sem del tega, kar sem govorila. Ko sem izvedela, da grem v drugi krog sem bila ravno v fitnesu, nakupovanje z mami pa mi je polepšala novica, da sem dobila glavno vlogo.
Zakaj misliš, da je režiser izbral ravno tebe?
Zavedam se, da nisem konvencionalno dekle, da sem malo posebna oseba. Včasih to izražam s svojimi oblačili, včasih s svojim razmišljanjem. Mogoče je tudi to vplivalo na to, da sem bila izbrana.
V lanskem letu si zaigrala v kratkem filmu Traces of Life v stranski vlogi, v Dori pa te bomo prvič videli v glavni. Kako si se spoprijela s tem izzivom?
Že prej sem si nekako zadala cilj, da bom med poletjem zaigrala v filmu in to se je res zgodilo. Glavna vloga se mi zdi kot neka prelomnica. Je večji izziv, saj moraš skozi celotno snemanje ohranjati razpoloženje.
Priprave na prvi snemalni dan.
Sta si s Katjo podobni?
Definitivno v tem, da se obe še vedno iščeva.
Kdo je po tvoje največji nasprotnik glavnega lika?
Katjin nasprotnik je duhovnik Krištof. Soli ji pamet, njej in njenemu očetu vsiljuje mnenje in misli, da bo zaradi svojega družbenega položaja dosegel željeni cilj. Njega definitivno ne mara.
Najljubša anekdota s snemanja.
Prva stvar, ki mi pade na pamet, je hkrati moja največja igralska preizkušnja. V nekem prizoru sem morala biti iskreno emocionalna in se resnično zjokat. Razmišljala sem o svojem življenju in iskala nekaj čustveno primerljivega s prizorom. Med samim snemanjem je šlo snemalcu zvoka Sandiju na jok in to mi je res ostalo v spominu. Nikoli pa ne bom pozabila tudi gostoljubnosti ljudi, ki so nam odstopili svoj dom za snemanje. Svoje življenjsko okolje so prilagodili našemu snemanju, kar se mi zdi neverjetno.
Za kamerami.
Popularen filmski rek pravi, da gre med snemanjem narobe vse, kar gre lahko narobe. Kje pa ste vi imeli srečo?
Mislim da to, da nam je uspelo dobiti bistvo. Splet okoliščin doprinese svoje, ampak mislim, da nam je uspelo posneti film s katerim bomo na koncu zadovoljni. To je zame sreča. Pa sreča je tudi to, da nam je uspelo posneti zadnji prizor pred prvim snegom. 🙂
S kom v ekipi si se najbolj ujela?
Mislim, da je bila to najboljša ekipa. Z vsakim imaš nek stik, najbolj pa mi bodo v spominu ostali Slavc, Sandi in Dare. Skozi celotno snemanje so skrbeli za smeh in to mi je bilo res zelo všeč.
Kako bi opisala svoj odnos s Tiso oziroma Doro?
Doma imam dva psa, zato mi delo z njo ni predstavljalo nobenih težav in mislim, da sva se odlično ujeli. Tisa je prisrčna psička, lepo vzgojena in res se ji vidi, da ima dobre lastnike.
Za in pred kamerami je včasih prava gneča.
Načrti za prihodnost?
Trenutno je moja prioriteta študij, vsekakor pa se želim zraven ukvarjati tudi z dramsko igro.
Še kakšna zaključna misel?
Vloga mi je prinesla nove izkušnje, za kar sem zelo hvaležna. Vesela sem, da sem kreativno in delavno zapolnila del lanskega poletja. Spoznala sem veliko novih ljudi in se z njimi tudi lepo imela. Mislim, da bo film takšen kot mora biti in res se že veselim, da ga vidim.
Kratki film Dora prihaja na platno v juniju, napovednik pa si lahko ogledate kar sedaj.
Pred približno dvemi leti se je začelo. Scenarij za kratki film Gastarbeiter je bil napisan. Treba je bilo le še najti ekipo, ki bo vse skupaj posnela. Prvi koraki so bili zanimivi, skoraj ‘garažni’. Ekipa se je sestavljala kar sama. Seveda ni bilo enostavno, saj smo se vsi prvič lotevali nečesa takšnega. Vendar ravno zato, ker smo bili neizkušeni, skoraj naivni, smo se vsega skupaj lotili še s toliko večjo vnemo.
Od iskanja samih lokacij za ta nenavaden film, do scenografije, ki je skušala iz posavskih kotičkov ustvariti iluzijo industrijske cone sredi Nemčije, vse smo izvajali z odnosom profesionalcev, a s financami amaterjev. Projekt je bil večji od nas, zato smo morali zrasti, da smo mu bili kos. Kar je bila še pred nekaj tedni peščica skorajšnjih neznancev, je bila zdaj utečena ekipa, ki je dihala samo še za eno stvar – ta film bomo posneli, pa četudi na račun zdrave pameti.
Cel julij so potekali snemalni dnevi. Sedem jih je bilo, včasih tudi po tri dni zaporedno. Rekord v številu budnih ur je podrl snemalec Ignac Bakše, takoj za njim je pa bil glavni igralec Sandi Lopatec.
Po mnogo prekratki postprodukciji smo organizirali predavajanje. Kratki film je uzrl luč dneva in vsi smo trepetali, kako ga bodo sprejeli.
Kratki film, ogled prost
Množica, ki je prišla na projekcijo, nas je vse navdala s pozitivno energijo. Bučen aplavz in pozitivne kritike so nas napolnile s svežimi zagoni in vedeli smo, da mora Little Rooster nadaljevati svojo pot.
Krstna projekcija na Senovem, pogovor po predvajanju
Že med samim snemanjem se je porodila zamisel, da bi filmsko zgodbo razširili še na gledališko predstavo. Režiser se je znova lotil pisanja in zgodbo razširil, da razkrije ozadje dogodkov, ki so bili v kratkem filmu prikriti.
Tako je nastala še gledališka predstava Gastarbeiter. Od sredine avgusta (ko je še potekala postprodukcija filma) do začetka novembra so potekale vaje in 8. novembra nam je uspelo Gastarbeiterja postaviti še na odrske deske.
Z obema projektoma, tako s kratkim filmom kot z gledališko predstavo smo gostovali po Sloveniji. Kamorkoli smo prišli, so nas pozdravili in nam čestitali za pogumno zgodbo. Danes, v času rastoče begunske problematike bi lahko celo rekli, da je napovedovala dogodke, ki so sledili.
data-animation-override>
“Predstava Gastarbeiter je zaradi svoje aktualnosti, avtorskega pristopa in sodobnega gledališkega izraza nekaj kar zelo redko vidimo na odrih odraslih ljubiteljskih skupin in zato si želim, da boste imeli še veliko ponovitev. Upam, da boste še naprej delali projekte, ki nimajo namena gledalcev le zabavati in jim omogočati, da pozabljajo na vsakdan ampak takšne, ki treznijo in opominjajo.”
S projektom smo si prislužili tudi dve nagradi. Goran Miljanovič je prejel regionalno nagrado Linhartovega srečanja za najboljšo stransko moško vlogo za lik Zlatana, režiser in avtor Rok Sanda pa priznanje Zveze kulturnih društev Krško za dosežek leta. Prav tako pa se je film predvajal na Festivalu slovenskega filma.
Vsekakor je bil Gastarbeiter – dvojni projekt – uspešnica za novo nastalo organizacijo, saj smo prvič stopili tako na platna kot na deske. Z obema prvencema smo se veliko naučili, kar smo tudi pokazali z naslednjo predstavo Ikarus, čez dober mesec dni, 17. maja 2016, bomo pa pokazali tudi z novim kratkim filmom Dora.
Spremljajte nas!
Kratki film Dora, ki smo ga snemali lansko poletje, prihaja na platno 17. maja. Ne zamudite premiere.
V četrtek, 31. marca 2016, smo na oder Doma kulture Brežice stopili kar dvakrat: dopoldan za dijake gimnazije Brežice, popoldan pa še za vse ostale. S tem smo zaključili sezono poletov v domačem Posavju.
Kolaž slik iz obeh predstav.
V ekipi je kar nekaj bivših in trenutnih dijakov gimnazije Brežice, ki so se po daljšem ali krajšem času zopet srečali s svojimi profesorji.
data-animation-override>
“Učiteljski poklic je resnično veliko poslanstvo. Ko si mlad in začetnik na svojem delovnem mestu niti ne slutiš kako veličastno se je srečati s svojimi bivšimi dijaki in jih videti v tako imenitni predstavi, kot je včeraj bila vaša. Celotna ekipa je zasijala v svoji vlogi, s svojo iskrenostjo in “brez dlake na jeziku” ste prikazali vso krutost manipulacij in laži, ki jo doživlja ljudstvo, predvsem mladi. Res je, tako kot pravi zgodba, tudi če ti kdaj pa kdaj zlomijo krila, važno je leteti.”
Dopoldansko predstavo pa nam je polepšal tudi obisk RTV-ja. O naši predstavi so pripravili krajši prispevek, ogledate pa si ga lahko na spodnji povezavi.
Pravijo, da je materinstvo namen ženinega bivanja, njen poklic, njena radost in njena rešitev. Mame iz gledališke predstave Ikarus so jeklene. Neomajne. In edinstvene – kot vsaka mama.
Gledališka predstava Ikarus
O tem kdaj je otrok lahko mamina rešitev in kako mame iščejo rešitve za svoje otroke. O tem, kako se spopadajo s posmehom, ko se borijo za golo preživetje. O sramotah, skrbeh in o njihovih junaških dejanjih.
Gledališka predstava Ikarus
Kakšne so bitke, ki jih bijejo mame iz gledališke predstave Ikarus, si lahko kmalu spet ogledate, tokrat v Brežicah.
data-animation-override>
“Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami,
pesem, ki v nas se drami,
dajmo, zapojmo mami:naj ne ostane brez mame
nihče na širnem svetu,
naj žive naše mame,
mame – najlepše na svetu!”
Vsak otrok ima mamo, ki ga je rodila. Otrok raste in mama zanj skrbi. Z ljubeznijo ga varuje, vzgaja in mu pomaga. Kaj pa če otrok mamo izgubi? Kdo jo more nadomestiti?
Kratki film Dora
O tej bitki ter drugih vsakdanjih izzivih, strahovih in željah, kmalu – v kratkem filmu Dora.
Ne spreglejte premiere.
*
Pripovedujemo zgodbe. Zgodbe, ki skušajo premikati meje družbe.
Ko smo se zjutraj pripravljali na nastop za zamejske osnovnošolce, se je zgodilo nepredvidljivo – na celi ulici je zmanjkalo elektrike! Kot da se je sam Signor Calabro (goriški fašist iz naše predstave) s svojega groba zarotil proti nam in nam precvikal žice. Nismo se dali. Medtem, ko so tehniki pripravljali stvari naprej, smo se ostali že pripravljali na rezervno rešitev.
Nosili smo našega Ikarusa in vse potrebne rekvizite v sosednjo telovadnico, ki je imela dovolj naravne svetlobe. Načrte je bil tak: režiser in avtor predstave jih bo zamotil z nekaj uvodnimi besedami o predstavi, nakar bo ekipa odigrala drugo dejanje. Zdelo se nam je škoda, da ne bodo videli celotne igre, ampak bolje to, kot da jih pustimo praznih rok.
In tako smo se že vsi oblekli v kostume za drugo dejanje, ko pride tok nazaj. Tehniki hitro začnejo urejati svetlobno postavitev, mi se pa začnemo preoblačiti nazaj v kostume za prvo dejanje. Predstava bo tekla normalno. Hitro po Ikarusa in rekvizite. Nosite jih mimo otrok! Pa kaj če vas vidijo!
Jutranja predstava je potem stekla brez večjih težav, edino igralci so ostali brez ogrevalnih vaj in so pred mlade zamejce stopili ‘hladni’. Vendar jih je navdušenje mladih zamejskih Slovencev, ki so razumeli predstavo bolje kot katerakoli publika do zdaj, popolnoma ogrelo.
Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta
data-animation-override>
“Smo se čudili, da lahko ljudje od tako daleč postavijo na noge predstavo, ki se tiče kraja, za katerega smo mislili, da ga ne poznajo. Fantastično se nam je zdelo, da ste notri vpletli tri jezike: slovenščino, italijanščino in furlanščino. Tega niti goriška dramska skupina ne naredi.”
Po predstavi je sledil popoldanski počitek. Nekateri smo se odločili za obisk sosednjega Sabotina, kjer smo lahko videli obnovljene kasarne iz prve svetovne vojne. To nam je pomagalo pri pripravah za večerno predstavo. Šele ko vidiš tisto skalovje, v katerega so vojaki vrtali svoje rove, zares razumeš strahote tistega časa. Na ogledu nas je spremljal Vili Prinčič, predstavnik društva Soška Fronta in naš vodič že na lanskem delovnem vikendu.
Večerna predstava je potekala brez večjih težav. Odraslo občinstvo so najprej ogreli lokalni gledališčniki s kratkim dvojezičnim performansom o prvi svetovni vojni, ki je publiko postavil v obdobje naše predstave. Po zaključku njihovega krajšega nastopa so se pa odstrle zavese in že je Martin Valič v vlogi Metoda Zieglerja zapeljal s svojim monociklom čez oder. Naivni, nasmejani Metod, ki ne ve, kaj vse ga je čakalo v naslednjih uri in pol.
Predstava se je gledalcev vidno dotaknila. Komični trenutki so našli nasmeške, tragični pa solze. Tudi ravnatelj Kulturnega doma Gorica je po predstavi povedal, da je ni boljše lokacije za to zgodbo, saj so goriški ljudje tisti, ki najbolj živo čutijo Ikarusovo zgodbo in usodo Slovencev tistega časa.
Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica
data-animation-override>
“Predstava sili k razmišljanju: da težimo k miroljubju, sožitju med narodi, še posebej na teritorijih, kjer so mešani narodi, kar je najvažnejše.”
S predstave smo se vračali utrujeni, zaspani, a polni elana, saj sta bila za nami že dvanajsti in trinajsti nastop s predstavo. Ikarus kar noče nehati leteti.
Stol je kos pohištva z dvignjeno površino, ki se običajno uporablja za sedenje ene osebe. Izdelava tega popularnega kosa pohištva sega daleč nazaj v antični čas, natančneje v zgodnjo dinastično dobo starega Egipta. Narejeni so bili iz lesa ter prekriti z blagom ali živalskimi kožami, predvsem pa so bili nižji od stolov, ki jih poznamo danes. Kljub zgodnjemu nastanku je stol kar nekaj stoletij simbolično predstavljal predmet oblasti, moči in dostojanstva, manj pa je bil znan po svoji praktični uporabi.
Danes stol, poleg za sedenje, uporabljamo kot manjšo lestev, stojalo za odlaganje oblačil, včasih pa se z njim podamo kar v dirko s sodelavci.
S prijatelji, sodelavci ali družino pa se lahko odpravite tudi na ogled gledališke predstave Ikarus. Naslednja predstava že v četrtek, 31. marec 2016, ob 19.30 v Domu kulture Brežice. Ne zamudite!
Prvi pomladni dan je svetovni dan poezije. Če pomislimo, se povezava med poezijo in pomladjo, zdi kar ustrezna. Pomlad je čas prebujenja, porajanja, zelenenja, ljubezni… In poezija naj bi vse to združevala v sebi, saj je težnja po harmoničnosti vgrajena v človekovo doživljanje sveta. Župančič je bil tisti, ki je zapisal: “Pomlad je prišla v deželo in poetu trepeče srce.”
Pa tudi ekipi Ikarus trepeče srce, saj je naključje ali pa usoda tista, ki je hotela, da ravno danes, na svetovni dan poezije, gostujemo v krajih, kjer je deloval eden najpomembnejših slovenskih pesnikov – Simon Gregorčič. Ena njegovih najbolj znanih pesnitev je domovinska mojstrovina Soči, ki je izšla leta 1879, v njej pa jasnovidno napove krvavo reko 30 let preden je vojna zares divjala. Velika vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še vedno kaže svoje posledice v 21. stoletju.
data-animation-override>
“Videl sem več, kot bi moral kdajkoli videt. Kako je kri tekla po stenah in napajala našo ljubo reko… Može, ki so jokali, kot prvič, odkar so prilezli iz zibke.”
Pot nas vodi v Gorico – stičišče treh svetov in treh kultur, kjer živi številna slovenska narodna skupnost. Prav mešanica narodov je v zgodovinskem, kulturnem in etnološkem razvoju oblikovala Goriško in še posebej Gorico – tako kot so jo v času njenega razcveta v pomembno gospodarsko in kulturno središčepokrajine oblikovali jeziki. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah. Danes je spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja.
Kulturna dejavnost je tradicionalni temelj manjšinske skupnosti, ki se je v preteklosti mnogokrat borila za svoj obstoj ob večinskem narodu prav z ohranjanjem kulturne identitete. Tudi poezija je tista, ki je v času, ko je slavila enega svojih vrhov, pomembno prispevala pri oblikovanju narodnih jezikov in prebujanju nacionalne zavesti. Danes je kulturna dejavnost razvejana in živahna v vseh treh pokrajinah manjšine v Furlaniji – Julijski krajini.
Dopoldan je rezerviran za najzahtevnejšo in najbolj iskreno občinstvo, ko bomo skušali navdušiti goriško mladino, kar je s takšno tematiko, zagotovo poseben izziv. Zaradi korenin, ki jih vežejo z našo zgodbo, verjamemo v uspešen let. Dan bomo sklenili z večerno predstavo v goriškem abonmaju, kjer smo postavljeni ob bok gledaliških profesionalcev. Srce trepeče.
V čast in veselje nam je, da se lahko ravno na tak dan predstavimo v točno tem kraju. Da se lahko poklonimo ljudem, ki se jih zgodba še posebej dotika. Da ohranjamo kulturni most, ki nas vse povezuje v zavedanju, da nas samo sodelovanje lahko reši in da ni pomembno kaj piše v potnem listu, ampak v srcu…
Gledališka predstava Ikarus je že v osnovi postavljena na oder v opomin na grozote 1. svetovne vojne, posebej za Slovence pomembne Soške fronte ter v spomin na njene žrtve in junake. V opomin na dolžnost vseh nas, da se kaj takega ne ponovi in da nas spomni na upanje in željo po življenju, ki naj nas vedno žene naprej. Poleg tega predstava oriše zapletenost medsebojnih človeških odnosov v teh izredno težkih časih; strah in željo po novem začetku; hrepenenja, dvome in težave, s katerimi se srečuje človek takrat, a tudi danes. Vprašanja, ki si jih zastavljamo vsi: kdo sem in kam spadam? Ne, nikakor ne smemo pozabiti, zgodovina naj bo naša učiteljica…
Spomini na delovni vikend, ko je goriška zgodba šele pronicala v nas in smo se še učili, kako jo povedati. Vzeli smo si čas, da Soči odrecitiramo Soči…
Če pomislim na poezijo in njeno mesto v današnji družbi, me to spomni na besede predsednika slovenskih pisateljev, Ivota Svetine, iz lanske poslanice ob svetovnem dnevu poezije. Opozarja na paradoks s katerim se srečujemo zdaj: več beremo o poeziji, kot poezijo samo! Trdno verjame, da je poezija danes, morda še celo bolj, kot v časih romantike, zelo pomembna.
“Njen pomen se ne da izraziti s številkami, dividendami, obrestmi… Pa tudi ne z eksaktnimi znanostmi ali morda celo medicino (klinična psihologija). Poezija je čudež. Čudež, ki čaka, da ga pesnik prevede v svojo govorico in ga preda, podari vse bolj ubogemu človeku, ki je prestal tako Auschwitz, kot Hirošimo, pa Srebrenico… vse naravne nesreče in tudi tiste, ki jih povzroča diktatura finančnih trgov. Poezija je morda zadnje zatočišče, kamor se lahko zateče človek, ko zbeži iz življenja, ki ga je že Baudelaire označil za – bolnišnico.”
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov.
(Simon Gregorčič)
Svetovni dan poezije je namenjen podpori poezije, v smislu spodbujanja recitalov in poučevanja poezije, vzpostavljanju dialoga med poezijo in drugimi umetnostmi ter približevanju poezije širšemu bralstvu. V upanju, da nam je vsaj malo uspelo, pa naj kot zanimivost dodam, da je poleg vsega danes tudi svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji in svetovni dan strpnosti. Cilj tovrstnih praznikov je osveščanje svetovnega prebivalstva da bi kakorkoli pripomogli zoper problem, na katerega se praznik navezuje.
data-animation-override>
“Kaj bo z nami, Metod, če se bomo predajali apatiji? Moraš prilest iz te jame, v katero si padel.
Samo boj… Samo boj nam bo prinesel zmago.”
Ob svetovnem dnevu poezije – vezani besedi je posvečen že od leta 1999, pa se magiji pesnikov poklanjajo prireditve na vseh koncih sveta. Naj bosta naši današnji predstavi, v Gorici, posvečeni tudi Gregorčiču, ki je tam umrl ter njegovi in naši smaragdni lepotici.
Vsem, ki v srcu nosijo ta košček Slovenije.
Polet čez mejo naj simbolizira težnjo narodov po skupnem, mirnem življenju.
Vsem prebivalcem sveta, kajti dan poezije je nenazadnje tudi dan miru.
Vabljeni v Kulturni dom Gorica: http://www.littleroosterproductions.com/dogodki/
