Citat obiskovalca gledališke predstave Ikarus.
Naj tudi vas očara zgodba, ki nas popelje v čas 1. svetovne vojne in pričara vzdušje tistega časa. Predstavo si lahko ogledate že v ponedeljek, 21. marca, v Kulturnem domu Gorica ali v četrtek, 31. marca, v Domu kulture Brežice. Lepo vabljeni!
Gorica/Görz/Gorizia/Guriza, pred vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške če…
Predstavljajte si drug čas. Živite v čudovitem mestu na obrobju monarhije. Vaš cesar govori po nemško, vaš sosed po furlansko, vaša ljubimka je Slovenka, na kavarni preko ceste pa govorijo Dantejevo italijanščino. Vsak ima svoj pogled na to, kdo bi moral voditi ta miren kraj, vsak ima svoje nacionalne drže in prepričanja in ideja, da bi lahko vsi ti narodi živeli skupaj pod tujo krono postaja čedalje bolj tuja sama po sebi.
data-animation-override>
“…in naj me hudič vzame, če bom šel kdaj dol na jug se streljat proti Srbom, ki so nam bratranci, če ne že kar bratje, za nekega mačehovskega očeta, ki ne zna niti besedice mojega jezika pa se drzne klicati moj gospodar.”
V tem divjem času pred 1. svetovno vojno Gorica nikakor ni samoten otoček sporov v drugače mirni Evropi. Drugod se večji narodi že desetletja pripravljajo na spopad, ki bo odločil prihodnost ne samo enega kontinenta, ampak celotnega sveta. Na spopad, katerega posledice bodo čutili vse do 21. stoletja.* V tem majhnem obmejnem kraju pa ljudje samo želijo, da jim pripada, kar je njihovo:
Solkan, 27.10.1917; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
data-animation-override>
“Če pride sam Victor Emannuel in ti reče, da bo zdaj slovenska in hrvaška zemlja tvoja? Bi rekel ne? Bi se uprl tistemu, ki govori tvoj jezik, in mu milijoni sledijo in mu pravijo kralj?”
V tej zmedi, ki roji v glavah ne samo Goričanov, ampak tudi drugod po Evropi, se nek Bosanec (ki je pravzaprav Srb (ki je pravzaprav Bosanec)) odloči z revolverjem razstreliti glavo avstrijskemu prestolonasledniku, ki je ves čas obljubljal, da bo vse skupaj razrešil, samo počakajo naj, da pride na oblast.
In s padcem Franca Ferdinanda pade svet. Avstrijci obtožijo Srbe, da so krivi oni, Srbi se čudijo kako da oni, saj je gospod Princip vendar imel avstrijske dokumente (Bosanci so bili že šest let pod Avstro-Ogrsko. Vsekakor dovolj časa, da bi se lahko naučili prave nemške omike in bi morali vedeti, da se ne strelja kar v vsakega prestolonaslednika, ki ga srečaš). Avstrijcem ni nobena razlaga dovolj jasna, saj jih že krepko srbijo prsti, da bi preizkusili nekaj te nove artilerije, ki jo je sodobna tehnologija razvila: rakete, granate, avtomatsko orožje, minometi; in seveda užgejo po Srbih.
Ples se lahko začne: Ko Avstrijci brcnejo Srbe, ti takoj in nemudoma pokličejo svoje večje bratrance Ruse. Avstrijci hitro požvižgajo Italijanom. Ti ne slišijo, zato gredo hitro jokat še k Nemcem, ki takoj skočijo iz postelje, ki so se ves čas skrivali pod odejami oblečeni v popolno bojno opravo. Rusi zatožijo celotno zadevo Francozem. Nemci takoj zahtevajo, da Italijani slišijo. Italijani pravijo, da res ne razumejo kako to, ampak da še vedno ne slišijo. Nemci zato zacepetajo s petami nad Turki, da so jim oni vsekakor dolžni. Francozi v zameno za roko povlečejo Britance, ki so do tega trenutka vse skupaj gledali z druge strani širokega rokavskega preliva, češ, to se tiče vas, Evropejcev. Nemci in Avstrijci vztrajajo, da Italijani vendar morajo slišati. Britanci se medtem zganejo, ker so Nemci na poti k Francozem pomotoma butnili ob Belgijce, ki niso sploh vedeli, da se kdo kaj krega. Tako Britanci prestopijo potok med Britanijo in Evropo in spotoma še končno nagovorijo Italijane, da naj že enkrat slišijo. Italijani pravijo, da prav dobro slišijo v zameno za nekaj centimetrov šolskega zemljevida Evrope. Britanci slišijo zelo dobro in uslišijo. In potem, ko so črte narisane in milijoni poslani v pogubo, no, takrat pa svet končno res pade.
Rožna dolina, Gorica, pred 1. svetovno vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
Nihče ni vprašal majhnih narodov, ali želijo biti kmeti na šahovnici velikih vojska in še manj so spraševali ljudi, kako se jim je zdelo, ko so čez njihove domove risali črte bodočih front. Nihče ni vprašal mater in otrok, ali jih moti, da se morajo preseliti v slabo zgrajena in neoskrbovana begunska taborišča (v katerih je kmalu začelo primanjkovati vsega, še hrane in vode), medtem ko so vojske starih imperijev zvlekle svoje topove na eno in drugo stran in se začele obstreljevati. Nad strehami njihovih praznih domov, od katerih je ostal samo še spomin. Opeka, zdrobljena v prah, tam kjer je nekoč živel človeški smeh.
Rožna dolina, Gorica, po 1. svetovni vojni; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
Gledališka predstava Ikarus ne govori o velikih premikih imperialnih zavojevalcev. Govori o majhnem človeku, ki ga ti premiki pohodijo in steptajo z zemljo. Ikarus govori o človeku in o smrti ideje o mirni Evropi. Ikarus govori o začetku stoletja, ki je moralo iskati mir tako, da ga je najprej odgnalo.
In predvsem govori o rojstvu temnih idej, ki so zavzele svet po 1. svetovni vojni in o poskusih teptanja, ki so se nadaljevala v miru, da je človek moral, če je želel preživeti, roditi nasilen upor. Ikarus govori o rojstvu fašizma.
Lojze Bratuž na smrtni postelji, žrtev fašističnega nasilja nad Slovenci na Primorskem, zastrupljen ker je pel po Slovensko;
vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
V marcu bo Metod Ziegler dvakrat poskusil zgraditi svoje letalo Ikarus.
Enkrat v Kulturnem domu Gorica, pri zamejskih Slovencih, da poskusi znova navdušiti lokalno občinstvo z zgodbo o njihovih pradedih in pratetah
In drugič v Brežicah, kjer je avtor predstave in tega teksta pred davnimi leti prvič začel s pisanjem v izogib resnemu delu.
Opombe:
* Meje, ki so jih imperialne sile risale na srednjem vzhodu ob koncu 1. svetovne vojne so sprožile nestabilnost v regiji, ki je pred tem uživala relativno stabilnost. Ne bi trdili preveč, če bi rekli, da je 1. svetovna vojna posredno vplivala na ekstremizacijo Islama, na spopade v Palestini, na Iraške vojne, na ‘kulturno’ revolucijo v Iranu, na Sirsko vojno, na današnjo begunsko krizo, in še in še. Več na tej povezavi.
Dnevi, ko potekajo gledališke vaje, niso prav nič leni. Takole Barbra Petarka, Adriana Marino v predstavi Ikarus, opisuje eno izmed nedelj, ko ustvarja na odru.
7.30 –Zazvoni budilka, vstanem in si skuham kavo, nato si vzamem čas za branje knjige Emocije.
9.00 –Čakam Martina pred njegovim stanovanjem v Šiški, prihaja iz Postojne in malo zamuja.
9.10 do 10.15 –Vožnja do Senovega; v avtu najprej kramljava, nato pa se lotiva ponavljanja teksta.
10.15 – Prispeva na Senovo, večina soigralcev poseda zunaj na sončku.
10.30 – Uvodni sestanek z režiserjem; predstavi nam potek današnjih vaj, saj se nam obetajo neke manjše spremembe v tekstu.
11.00 – Začnemo z bralnimi vajami.
11.00 do 15.00 – Začnemo z vajami na odru; prvi del Adriano igra moja dupleta Iris, drugi del sem na vrsti jaz, super vzdušje na odru je!
15.00 do 16.00 – Kot ponavadi po vajah sledi obširen feedback režiserja, vsakemu posebej pove, kje bi se lahko še izboljšali, zna pa tudi pohvaliti, kar je vedno lepo slišati.
16.15 – Z Martinom štartava proti Ljubljani, po poti odloživa se Iris v Krškem.
17.30 – Končno doma, utrujena, vendar zadovoljna z vajo, danes sem se uspela dobro vživeti v lik Adriane.
Sadove Barbrinega dela si lahko ogledate že v ponedeljek, 21. marca, v Kulturnem domu Gorica ali v četrtek, 31. marca, v Domu kulture Brežice.
Slovenski narod se lahko pohvali z bogato in raznovrstno kulturno dediščino, vendar pa ob obilici vsega novega, prevečkrat pozabljamo na stare običaje in tradicije. Redki vedo, da danes praznujemo slovenski praznik zaljubljencev, ko naj bi se ženili ptički in naznanjali prihod pomladi. Star slovenski rek pravi, da so se na Gregorjevo dekleta ozirala v zrak, ker je prva ptica, ki jo je dekle ugledalo, naznanila kakšen bo njen mož…
Praznik izvira še iz časa julijanskega koledarja, po katerem je bilo Gregorjevo na prvi koledarski pomladni dan, ki je bil obenem god svetnika Gregorja, po katerem se imenuje Gregorjevo. Najbolj je bil znan kot zavetnik rudnikov in prinašalec luči, saj je prinesel preobrat v življenju rudarjev, ki za svoje delo niso več potrebovali svetilke. Po starih šegah na ta dan sv. Gregor “luč v vodo vrže”, to tradicijo pa v nekaterih delavskih in obrtniških krajih po Sloveniji ohranjajo še danes, ko na predvečer praznika spuščajo v vodo razsvetljene barčice in hišice, imenovane gregorčki.
Z uvedbo gregorijanskega koledarja (ta se imenuje po papežu Gregorju XIII), ki ga trenutno uporabljajo skoraj po vsem svetu, na slovenskem pa je začel veljati leta 1584, se prvi pomladni dan prestavi za nekaj dni. Leta 1969 cerkev prestavi god sv. Gregorja na 3. september, malce več raziskovanja, pa nam postreže še z informacijo, da se ptički ženijo tudi na vincencijevo – 22.1., a Gregorjevo ostaja. Ne glede na to, za katerega Gregorja gre in kakšne so danes ptice na nebu – to je dan, ko se slavi ljubezen, sonce, pomlad, življenje. In takšnih dni ni nikoli preveč.
Predvsem naj nas ta praznik opomni, da ne potrebujemo valentinovega in ne kupov daril. Zazrimo se vase, se spomnimo kaj v resnici pomeni ljubiti in morda bo za koga nabiranje zvončkov z ljubljeno osebo ob naslednjem gregorjevem, najlepše darilo.
Ljubezen je občutje, ki nas preveva; vedenje, ki ga kažemo in odnos, ki ga gradimo. Tkemo v vsakdan. Svoj. Tvoj. Najin. Tkemo v naš vsakdan.
Ljubi in bodi kar si!
Zapletena zgodba o izvoru praznika pa ima nemara celo kakšno povezavo z zapletenostjo odnosov, ki jih doživljamo v ljubezni. Tudi gledališka predstava Ikarus nam postreže z nekaj skrivnostnimi preobrati, kjer izumitelj Metod, kljub težkim časom, najde čas tudi za ljubezenske pripetije. Vas zanima njegova ljubezenska zgodba?
Pridite si jo ogledat:
Gorica: https://www.facebook.com/events/835829036543328/
Brežice: https://www.facebook.com/events/1125894927455987/
V naši družbi je še vedno močan stereotip moškega, ki ne trpi. Naučeni smo, da moški ne sme kazati čustev. Moški prenaša bolečino v tišini, moški joče na samem. Moški pravzaprav sploh ne joče. Prav je, da se spomnimo na moške, pa čeprav na dan z nenavadnim imenom. O štirideset mučenikih, ki je bilo pripravljenih umreti za svoja prepričanja lahko preberete tukaj.
Tudi Metod iz predstave Ikarusje trpel. Videl je grozote prve svetovne vojne, enega največjih pokolov v zgodovini človeštva. Ti prizori, ki jih je potem tlačil vase, zatiral spomine, ki so ga razžirali od znotraj, so ga spremenili iz veseljaka v nekaj drugega.
Po prvi svetovni vojni se je prvič začelo govoriti o psiholoških učinkih travmatičnih izkušenj kot je vojno stanje. Posttravmatska stresna motnja (PTSD) je uničila celo generacijo moških. Jim odvzela mladost, jim razžrla notranjost in jih naredila tope za bolečino. Pomislite… A bi brez prve svetovne vojne sploh prišlo do druge?
Ne pozabimo na bolečine, ki jih preživljajo ljudje vsak dan, pa naj bodo moški ali ženske, Slovenci ali Sirci. Bodimo ljudje. In nikoli ne molčimo, ko sočlovek trpi.
Gledališka predstava Ikarus postavi na ogled vse srečne in žalostne trenutke v življenju Metoda, sanjača, izumitelja, vojaka. Pridite si ogledati njegovo borbo:
Kulturni dom Gorica, Italija; ponedeljek, 21. marec 2016 ob 20.30
Dora je psička, ki stoji ob strani glavni junakinji Katji. Na sliki je utrinek iz zaključnega prizora prihajajočega kratkega filma Dora.
Informacije o premieri v kratkem…
Dan žena je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk. Ali veste, da so v Sloveniji ženske dobile splošno volilno pravico na državni ravni šele leta 1945? Vsem ženam želimo, da bi se vedno počutile svobodno, varno in nikoli zapostavljeno. Naj bo vsak dan.. dan žena!
Citat obiskovalca gledališke predstave Ikarus.
Sezono Ikarusovih letov 2016 začenjamo tam, kjer ima zgodba korenine. Na tleh, kjer so “bridka jekla” sekala na pol mesta. In sanje.
Doživite goriško zgodbo v njenem prostoru in poletite z nami proti “vedri višnjevosti višav,” ki so nam jo priborili…
Povabite tudi prijatelje, ki letajo blizu: http://www.littleroosterproductions.com/dogodki/
