Andrej Černelč je veteran rock scene Bistrice ob Sotli, ki zase pravi, da je bil kantavtor, še preden se je tega zavedal. Kot glasbenik je z Little Roosterjem prvič sodeloval pri kratkem filmu Dora. Letos se pripravlja na izdajo svojega albuma Vzorci, trenutno pa se ogreva pred premiero naslednjega Petelinovega projekta: predstave Feniks.
Kako si se odločil, da postaneš kantavtor?
Svoje komade v slovenščini sem pisal, še preden sem se pridružil bandom. Ko sem tri leta nazaj prvič nastopil v tej vlogi, sem imel že kar precej materiala, ampak ob prihodu na oder sem imel tremo kot otrok. Kantavtorstvo je zelo intenzivno, ker si s publiko sam, brez podpore ostalih članov, ki bi te varovala pred tem, da bi vse skupaj postalo preveč osebno. Manj ljudi kot je, večjo tremo imaš.
Prvič si z Little Roosterjem sodeloval pri filmu, trenutno pa zaključuješ glasbo za predstavo Feniks. Kakšna je razlika med ustvarjanjem glasbe za ta dva medija?
Pri filmu je veliko bolj nujno, da glasbo do sekunde natančno prilagodiš dogajanju. Rok je bil z mojim delom zadovoljen šele, ko sem razdelal komade tako, da sem z zvokom podprl določene besede in konkretne situacije v filmu. Priprava glasbe za gledališko predstavo pa je drugačna, ker je dinamika prizora nekoliko bolj nepredvidljiva. Vse skupaj poteka v živo in zahteva več usklajevanja z ostalimi člani kreativne ekipe. Zato sem naredil več komadov, ki sem jih postopoma vključil, da sem z njimi naslikal vzdušje.
Pri obeh projektih pa tvoja glasba spremlja pripovedovanje zgodbe. Si se česa lotil na podoben način?
Že pri Dori sem ugotovil, da lahko izhajam iz tega, da sem kantavtor. Vzel sem v roke scenarij in poiskal tiste ideje, ki so me najbolj inspirirale in tako našel motiv za komad, ki je bil izhodišče za celoto. Po tej metodi sem delal tudi pri Feniksu. Vprašanja, ki jih zgodba odpira, težijo tudi mene in so vedno znova aktualna. Na katero stran se postaviti? Kaj storit če se zgodi najhujše? Kaj so naše vrednote?
