Ikarus na svetovni dan poezije

Prvi pomladni dan je svetovni dan poezije. Če pomislimo, se povezava med poezijo in pomladjo, zdi kar ustrezna. Pomlad je čas prebujenja, porajanja, zelenenja, ljubezni... In poezija naj bi vse to združevala v sebi, saj je težnja po harmoničnosti vgrajena v človekovo doživljanje sveta. Župančič je bil tisti, ki je zapisal: "Pomlad je prišla v deželo in poetu trepeče srce."

Pa tudi ekipi Ikarus trepeče srce, saj je naključje ali pa usoda tista, ki je hotela, da ravno danes, na svetovni dan poezije, gostujemo v krajih, kjer je deloval eden najpomembnejših slovenskih pesnikov - Simon Gregorčič. Ena njegovih najbolj znanih pesnitev je domovinska mojstrovina Soči, ki je izšla leta 1879, v njej pa jasnovidno napove krvavo reko 30 let preden je vojna zares divjala. Velika vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še vedno kaže svoje posledice v 21. stoletju. 

“Videl sem več, kot bi moral kdajkoli videt. Kako je kri tekla po stenah in napajala našo ljubo reko... Može, ki so jokali, kot prvič, odkar so prilezli iz zibke.”

— Metod Ziegler

Pot nas vodi v Gorico - stičišče treh svetov in treh kultur, kjer živi številna slovenska narodna skupnost. Prav mešanica narodov je v zgodovinskem, kulturnem in etnološkem razvoju oblikovala Goriško in še posebej Gorico - tako kot so jo v času njenega razcveta v pomembno gospodarsko in kulturno središče pokrajine oblikovali jeziki. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah. Danes je spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja. 

Kulturna dejavnost je tradicionalni temelj manjšinske skupnosti, ki se je v preteklosti mnogokrat borila za svoj obstoj ob večinskem narodu prav z ohranjanjem kulturne identitete. Tudi poezija je tista, ki je v času, ko je slavila enega svojih vrhov, pomembno prispevala pri oblikovanju narodnih jezikov in prebujanju nacionalne zavesti. Danes je kulturna dejavnost razvejana in živahna v vseh treh pokrajinah manjšine v Furlaniji - Julijski krajini.

Dopoldan je rezerviran za najzahtevnejšo in najbolj iskreno občinstvo, ko bomo skušali navdušiti goriško mladino, kar je s takšno tematiko, zagotovo poseben izziv. Zaradi korenin, ki jih vežejo z našo zgodbo, verjamemo v uspešen let. Dan bomo sklenili z večerno predstavo v goriškem abonmaju, kjer smo postavljeni ob bok gledaliških profesionalcev. Srce trepeče. 

V čast in veselje nam je, da se lahko ravno na tak dan predstavimo v točno tem kraju. Da se lahko poklonimo ljudem, ki se jih zgodba še posebej dotika. Da ohranjamo kulturni most, ki nas vse povezuje v zavedanju, da nas samo sodelovanje lahko reši in da ni pomembno kaj piše v potnem listu, ampak v srcu...

Gledališka predstava Ikarus je že v osnovi postavljena na oder v opomin na grozote 1. svetovne vojne, posebej za Slovence pomembne Soške fronte ter v spomin na njene žrtve in junake. V opomin na dolžnost vseh nas, da se kaj takega ne ponovi in da nas spomni na upanje in željo po življenju, ki naj nas vedno žene naprej. Poleg tega predstava oriše zapletenost medsebojnih človeških odnosov v teh izredno težkih časih; strah in željo po novem začetku; hrepenenja, dvome in težave, s katerimi se srečuje človek takrat, a tudi danes. Vprašanja, ki si jih zastavljamo vsi: kdo sem in kam spadam? Ne, nikakor ne smemo pozabiti, zgodovina naj bo naša učiteljica... 

Spomini na delovni vikend, ko je goriška zgodba šele pronicala v nas in smo se še učili, kako jo povedati. Vzeli smo si čas, da Soči odrecitiramo Soči...

Če pomislim na poezijo in njeno mesto v današnji družbi, me to spomni na besede predsednika slovenskih pisateljev, Ivota Svetine, iz lanske poslanice ob svetovnem dnevu poezije. Opozarja na paradoks s katerim se srečujemo zdaj: več beremo o poeziji, kot poezijo samo! Trdno verjame, da je poezija danes, morda še celo bolj, kot v časih romantike, zelo pomembna.

"Njen pomen se ne da izraziti s številkami, dividendami, obrestmi... Pa tudi ne z eksaktnimi znanostmi ali morda celo medicino (klinična psihologija). Poezija je čudež. Čudež, ki čaka, da ga pesnik prevede v svojo govorico in ga preda, podari vse bolj ubogemu človeku, ki je prestal tako Auschwitz, kot Hirošimo, pa Srebrenico... vse naravne nesreče in tudi tiste, ki jih povzroča diktatura finančnih trgov. Poezija je morda zadnje zatočišče, kamor se lahko zateče človek, ko zbeži iz življenja, ki ga je že Baudelaire označil za - bolnišnico."

Soči

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov.

(Simon Gregorčič)

Svetovni dan poezije je namenjen podpori poezije, v smislu spodbujanja recitalov in poučevanja poezije, vzpostavljanju dialoga med poezijo in drugimi umetnostmi ter približevanju poezije širšemu bralstvu. V upanju, da nam je vsaj malo uspelo, pa naj kot zanimivost dodam, da je poleg vsega danes tudi svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji in svetovni dan strpnosti. Cilj tovrstnih praznikov je osveščanje svetovnega prebivalstva da bi kakorkoli pripomogli zoper problem, na katerega se praznik navezuje. 

“Kaj bo z nami, Metod, če se bomo predajali apatiji? Moraš prilest iz te jame, v katero si padel.
Samo boj... Samo boj nam bo prinesel zmago.”

— Herr Richter

Ob svetovnem dnevu poezije - vezani besedi je posvečen že od leta 1999, pa se magiji pesnikov poklanjajo prireditve na vseh koncih sveta. Naj bosta naši današnji predstavi, v Gorici, posvečeni tudi Gregorčiču, ki je tam umrl ter njegovi in naši smaragdni lepotici. 

Vsem, ki v srcu nosijo ta košček Slovenije.

Polet čez mejo naj simbolizira težnjo narodov po skupnem, mirnem življenju. 

Vsem prebivalcem sveta, kajti dan poezije je nenazadnje tudi dan miru.

Vabljeni v Kulturni dom Gorica: http://www.littleroosterproductions.com/dogodki/