Minute so tekle, ko se je dvorana KŠTM Vrtojbe polnila z obiskovalci, mi smo pa še nestrpno urejali zadnje detajle. Vedeli smo, da gre zares in da se moramo pred to publiko stoodstotno izkazati. S seboj smo sicer pripeljali nekaj navijačev s katerimi smo nabirali energijo že na poti na goriško, vendar je veliko večino sedežev v dvorani zasedalo domače občinstvo, v katerem so se naši ‘uvoženi’ razblinili.
Vedeli smo, da nas lahko to občinstvo samo sprejme ali zavrne. Predstava namreč govori o njih. O usodi goričanov med prvo svetovno vojno. O borbi za obstoj pod avstrijsko nadvlado, lakomnostjo italijanskih sosedov in nevarnostjo neizogibnega spopada velikih sil. O Primorcih in njihovem težkem življenju pod fašističnim režimom. O vsem tem govori. O vsem kar je nam, Posavcem, Dolenjcem, Kranjcem, znano skoraj izključno samo iz knjig in pričevanj, in je primorskemu ljudstvu zarezano globoko v dušo.
Poklon temu neuklonljivemu človeku, Primorcu
Ikarus namreč govori o borbi za obstoj v časih, ko se je obstoj zdel nemogoč in o ljudeh, ki so najbrž najbolj zaslužni za to, da danes govorimo slovensko in lahko rečemo, da imamo lastno domovino. Kot avtor predstave, sem upal, da bodo predstavo lokalni ljudje začutili. Da bodo razumeli, da gre za nekakšen poklon temu neuklonljivemu človeku, Primorcu.
Ko se je zavesa odstrla, se vlaka predstave ni dalo več moč ustaviti. Ni dolgo minilo in že smo poželi prvi smeh. In za njim še vzdihljaj presenečenja. Občinstvo je dihalo skupaj s predstavo. Vzelo jo je za svojo. Če smo na domačem terenu navdušili, potem smo tukaj prevzeli. Če smo na Senovem in v Kostanjevici narisali nasmeške, smo tukaj poželi krohote.
Takrat smo pa zares vedeli, da smo v Vrtojbo prišli zmagat
Pa vendar, dokler nismo stopili na oder za priklon, presenečeni nad bučnostjo aplavza, kjer je seveda zaslužno najbolj bučnega prejel Martin Valič z vlogo glavnega lika Metoda Zieglerja, nismo verjeli, da smo jih tako močno navdušili. A ko smo se ravno spogledovali, ali bi se morali še tretjič prikloniti, smo doživeli nepredstavljivo. Ljudje v dvorani so se vstali in nam podelili največjo čast gledaliških desk, stoječe ovacije. Takrat smo pa zares vedeli, da smo v Vrtojbo prišli zmagat.
data-animation-override>
“Občinstvo je z nami dihalo, se smejalo, jokalo, navijalo…zame je bilo res nekaj čudovitega igrati pred tako odzivno publiko.”
Po predstavi smo se podružili še v avli KŠTM Vrtojbe, kjer smo prejemali osebne čestitke, vse od ganjenosti do solza, do salv smeha, ki so še vedno odzvanjale predstavo, ki je sedaj že bila za nami. In tu smo končno imeli priložnost izreči zahvalo tistim, ki so bili najbolj zaslužni za naš uspeh na goriškem.
Društvo Soška fronta, skupnost lokalnih strokovnjakov za zgodovino in zapuščino 1. svetovne vojne, nas je namreč povabila v svoje vrste, da smo lahko premiero uprizorili tam, kjer se zgodba Ikarusa odvija. Brez njihovega zaupanja v naš projekt nikakor ne bi uspeli izpeljati tako uspešne premiere. Gospod Simon Kovačič je s svojim zagonom poskrbel, da se je predstava odvila ravno na prostoru, ki ga je Soška fronta najbolj razdejala, tako da je imela premiera še dodatno sporočilno noto.
data-animation-override>
“Odlično je bilo predstavo izpeljati pred publiko, ki se je lahko poistovetila z njeno vsebino in v celoti dojela vse male podrobnosti. Še boljše pa je bilo od te publike prejeti pozitivne odzive.”
Veliko je pripomogel tudi gospod Vili Prinčič, ki nas je že maja, ko smo prišli v Novo Gorico na delovni vikend, peljal naokoli po pomembnih lokacijah Soške fronte. Brez tako močne organizacije, ki nas je bila pripravljena gostiti in nas podpreti pri našem projektu, si ne bi upali na goriško.
Prav tako smo našli veliko podporo v lokalnem prebivalstvu, kjer se je najbolj izkazala Blaža Vegelj, ki je lastnoročno uspela pripeljati kar zajetno število ljudi, in nam je ves čas pri pripravah na premiero tudi velikodušno pomagala.
Že vabijo nazaj na goriško
Predstava je bila pozitivno sprejeta in posledično smo že takoj začeli pogovore za nastope drugje po goriškem. Tako se je odprla opcija za nastop v zamejstvu, v stari Gorici, kamor nas je neuradno že povabil njihov ravnatelj Kulturnega doma, gospod Igor Komel. Prejeli smo tudi nekaj drugih povpraševanj po dosegljivosti. Vsekakor nam je v interesu čim več nastopati, sploh na goriškem, kjer ta predstava zares dobi krila.
Še enkrat hvala vsem, ki ste omogočili, da je Ikarus poletel s takšno energijo. Se vidimo na naslednjem odru v Šentjerneju. V nekaj dneh več informacij.
Rok Sanda
Foto: Mateja Gačnik; Little Rooster Productions
Video: Mateja Gačnik, Ria Sanda, Iris Jeler; Little Rooster Productions
