V petek, 21. 10. 2022 se je komedija Ograja prvič predstavila pred gledalci, katerih odzivi so bili odlični! Premiere se je udeležilo več kot 300 gledalcev, s katerimi smo se na koncu tudi podružili ob pogostitvi.
Mediji o premieri:
Oglejte si fotografije s premiere.
Foto: Benjamin Abram
Nina je že skoraj desetletje igralka pri Kulturnem društvu Leskovec pri Krškem. V tem obdobju se lahko pohvali s prejemom nagrade za najboljšo žensko vlogo na Linhartovem regijskem srečanju gledaliških skupin Dolenjske, Bele krajine in Posavja
Zaradi pomanjkanja kreativnega ustvarjanja v času korone se je prijavila na avdicijo in kasneje prejela vlogo Svetanje, za katero pravi, da ji je pisana na kožo, saj je tudi sama enako zamaknjena in zasanjana, kot je lik Svetanje.
V novi gledališki skupini se dobro znajde, saj je z igralci, ki prihajajo z različnih koncev, hitro stkala dobre vezi.
Nina Babič (Svetanja)
Kljub temu da je gledališka predstava OGRAJA komedija, pravi, da ji je tekst v izziv, saj je običajno vajena lahkotnejših tematik. V tekstu prepoznava omejenost in zafrustriranost ljudi, ki se bojijo vsega novega, vendar skozi opazovanje likov vidimo njihovo zmešanost zaradi zaprtosti. Pravi, da smo zaprtost na petih kvadratih v času korone okusili vsi.
Predstava zato v njej vzbuja željo po večji odprtosti ljudi na vseh nivojih bivanja, duhovnem, medosebnem in bivanjskem, ter željo po odprtosti v dojemanju in sprejemanju drugačnosti. Tudi lik Svetanje nagovarja sprejemanje drugačnosti in vseh tistih, ki so včasih ravno zaradi te drugačnosti težje sprejeti. Zato Nina pravi: “Pustimo si spoznati drug drugega!”
Domačin s Senovega, ki se z igro ukvarja skromnih 5 let, je svojo pot v gledališču začel pri lutkah in nato nadaljeval z igro pri DKD Svoboda Senovo. Kmalu je bil opažen in na regijskem Linhartovem srečanju odraslih gledaliških skupin Dolenjske, Bele krajine in Posavja prejel priznanje selektorja za glavno moško vlogo.
Zvonko Marinič (Betrižnik)
Odzval se je na režiserjevo povabilo na avdicijo, saj ga je gnala radovednost. Pravi, da si povabilo šteje v ponos, saj ga je k sodelovanju povabil uveljavljeni režiser.
Zvonko je iznajdljiv človek in se je tekst za svoj lik naučil kar med službenimi potmi – avdio posnetek teksta je poslušal med vožnjo kamiona in tako vadil tekst za svojo vlogo.
Lik Betrižnika mu je sicer blizu po starosti, a je Betrižnik betežen, kar Zvonko zagotovo ni. Betrižniku nič ne paše, še najmanj pa to, da ostali liki ne znajo ničesar narediti sami.
V soboto, 5. maja 2018 v klubu KD Krško je krstno izvedbo doživela nova gledališka igra Roka Sande z naslovom Skiner, večni študent.
Naslovno vlogo je uprizoril Nejc Jezernik, vlogi Zoje/Phobosa in Lovra/Deimosa pa sta bili zaupani Maji Pinterič in Juretu Rajšpu. Vsi trije so izredno doživeto odigrali svojo vlogo, za kar jih je občinstvo nagradilo s stoječimi ovacijami.
Med obiskovalci sta bila tudi Maja Gal Štromar in Gašper Jarni, ki sta bila nad predstavo navdušena. Jarni, ki tudi letošnje leto opravlja vlogo regijskega selektorja, je predstavo uvrstil na regijski nivo Linhartovega srečanja. Čestitike celotni ekipi!
Prav tako čestitamo VeselTeatru iz Dolenjskih Toplic, ki se je prav tako uvrstila na regijski nivo, s predstavo Poštna prevara v režiji Roka Sande.
Po dobrem letu odkar je kratki film Dora doživel svojo premiero v Krškem in po predvajanju na treh mednarodnih festivalih drugi kratki film naše produkcije doživlja tudi spletno premiero.
Lahko si ga ogledate na spodnji povezavi.
Vabljeni k ogledu in dobrodošli komentarji!
“Glavna kvaliteta in svežina predstave je ravno v tem, da ne obsoja, temveč skuša razumeti. Vsem ustvarjalcem z avtorjem na čelu dodajam le še iskrene čestitke in globok poklon,” tako je po-premierno zapisal selektor Gašper Jarni, ki nas je uvrstil na regijsko Linhartovo srečanje 2017. Čestitke celotni ekipi Feniks za dosežek!
Za uvrstitev čestitamo vsem članom projekta, hkrati pa želimo srečno tudi ostalim udeležencem festivala!
V kratkem nas čaka nov nastop, o katerem vas bomo obveščali. Do takrat pa vas vabimo, da postanete del naše zgodbe in spremljate novičke na naši Facebook in spletni strani ter galeriji, do katerih lahko dostopate s klikom na spodnjih gumbih:
Feniks smo premierno odigrali na velikem odru Kulturnega doma Krško 20.4.2017.
Navdušeni in veseli smo, da je za nami tako velik dogodek. V dvorani Kulturnega doma se je napetost stopnjevala že od začetka, kot se za vojno dramo tudi spodobi.
Ekipa se je pred svojim prvim nastopom temeljito poglobila v raziskovanje druge svetovne vojne. Obiskali smo Bazo 20 v Kočevskem Rogu, kjer smo o nastanku upora in razlogih za kolaboracijo na naših tleh izvedeli več iz prve roke.
Igralska zasedba pa se je poleg zgodovinskih ukvarjala tudi s številnimi drugimi izzivi. Z zgodbo smo se premikali iz Primorske na Štajersko, v Kočevje in na druga območja Slovenije zato so se nekateri igralci učili več različnih narečij.
Večer smo zaključili s pogostitvijo in z druženjem z našimi gledalci. Več v galeriji.
glasba: Dora, Feniks
Andrej Černelč je veteran rock scene Bistrice ob Sotli, ki zase pravi, da je bil kantavtor, še preden se je tega zavedal. Kot glasbenik je z Little Roosterjem prvič sodeloval pri kratkem filmu Dora. Letos se pripravlja na izdajo svojega albuma Vzorci, trenutno pa se ogreva pred premiero naslednjega Petelinovega projekta: predstave Feniks.
Kako si se odločil, da postaneš kantavtor?
Svoje komade v slovenščini sem pisal, še preden sem se pridružil bandom. Ko sem tri leta nazaj prvič nastopil v tej vlogi, sem imel že kar precej materiala, ampak ob prihodu na oder sem imel tremo kot otrok. Kantavtorstvo je zelo intenzivno, ker si s publiko sam, brez podpore ostalih članov, ki bi te varovala pred tem, da bi vse skupaj postalo preveč osebno. Manj ljudi kot je, večjo tremo imaš.
Prvič si z Little Roosterjem sodeloval pri filmu, trenutno pa zaključuješ glasbo za predstavo Feniks. Kakšna je razlika med ustvarjanjem glasbe za ta dva medija?
Pri filmu je veliko bolj nujno, da glasbo do sekunde natančno prilagodiš dogajanju. Rok je bil z mojim delom zadovoljen šele, ko sem razdelal komade tako, da sem z zvokom podprl določene besede in konkretne situacije v filmu. Priprava glasbe za gledališko predstavo pa je drugačna, ker je dinamika prizora nekoliko bolj nepredvidljiva. Vse skupaj poteka v živo in zahteva več usklajevanja z ostalimi člani kreativne ekipe. Zato sem naredil več komadov, ki sem jih postopoma vključil, da sem z njimi naslikal vzdušje.
Pri obeh projektih pa tvoja glasba spremlja pripovedovanje zgodbe. Si se česa lotil na podoben način?
Že pri Dori sem ugotovil, da lahko izhajam iz tega, da sem kantavtor. Vzel sem v roke scenarij in poiskal tiste ideje, ki so me najbolj inspirirale in tako našel motiv za komad, ki je bil izhodišče za celoto. Po tej metodi sem delal tudi pri Feniksu. Vprašanja, ki jih zgodba odpira, težijo tudi mene in so vedno znova aktualna. Na katero stran se postaviti? Kaj storit če se zgodi najhujše? Kaj so naše vrednote?
Kaj je tema naslovnega komada?
Naslovni komad govori o brezizhodnosti, ko si postavljen samo pred dve slabi možnosti in dobre, tretje poti ni. Dokler nisi zares v tej situaciji, je lahko reči: »Ne sprejemam vaše igre, v ozadju vaših idej je samo sla po moči in ne bom kmet na vaši šahovnici.« Ko pa gre za življenje in smrt, se je težko odpovedati svojemu samoohranitvenemu nagonu. Ali boš ubijal, ali pa boš ubit.
Si v glasbi uporabil motiv mitološkega Feniksa?
Osnovni motiv sta bila gorenje in izgorevanje, ki sem ju uporabil za skoraj vse zvočne efekte, od pritajenega prasketanja do električnih šokov. Ogenj sem v tem kontekstu videl kot simbol vojne, uničenja in ne kot neko kreativno silo. Feniksov preporod še čakamo, se mi pa zdi, da postajamo čedalje bolj zreli zanj, pa če si to priznamo ali ne.
Tekom zgodbe v Feniksu dostikrat naletimo na situacijo, ko besede in dejanja izražajo nekaj drugega kot čustva v ozadju. Kaj si z glasbo naredil v teh trenutkih?
Rok mi je za začetek poslal nekaj izhodiščnih vzdušij, med katerimi je bilo tudi recimo navidezno zmagoslavje. Velik izziv se mi je zdel, kako takšno večplastno čustvo prenesti v glasbeni jezik. Začel sem s komadom, ki je bil precej svetel in poskočen, a sem vedel, da to na odru ne bo delovalo. Dolgo sem se mučil s tem, mu dodajal melanholično vzdušje in potem končno vendarle v desetminutnem posnetku najdel pol minute tistega kar sem iskal – rdečo nit te večplastnosti.
Si v glasbi na kakšen način označil čas druge svetovne vojne?
Preposlušal sem dosti glasbe iz tistega obdobja, vendar sem se odločil, da so za zvočno podobo predstave najpomembnejša občutja, ki jih glasba izzove, manj pa konkretna zvočna podoba. Morda pa subtilni poslušalec zazna tudi vpliv vojaških pesmi …
Zakaj si se odločil za sodelovanje pri predstavi Feniks?
Hotel sem videti, kako se postavlja gledališka predstava, samo besedilo pa mi je že na začetku dalo zelo jasne okvire in smer, v katero projekt gre. Kasneje me je sporočilo, ki ga ima ta predstava, navdihnilo še za nove komade.
Sklepna misel?
Mislim, da gre za projekt na zelo visokem nivoju, kakršnega v našem okolju še ni bilo, in upam, da bo Little Roosterju kmalu uspel naskok na svoje lastno gledališče in da bo imel veliko piščancev.
Kako bo zvenel Feniks? Andreju smo prisluškovali med vajami v Šentjerneju.
Video napovednik za Feniksa, pa si lahko ogledate s klikom na gumb.
Oglejte si tudi Andrejev video za komad Zavetje, ki je nastal po navdihu scenarija Feniks in govori o iskanju varnosti sredi vojne.
Pesem je navdahnil prizor iz predstave Feniks, za katero sem delal glasbo. Scenarij te drame je napisal Rok Sanda, ki je tudi režiser njene praizvedbe v produkciji Little Rooster Productions. Več o predstavi tukaj: http://littleroosterproductions.com/feniks/ Intervju v zvezi z ustvarjanjem glasbe za predstavo: http://littleroosterproductions.com/novice/2017/4/13/iz-zaodrja-andrej-ernel-kantavtor FB stran predstave: https://www.facebook.com/feniks.predstava/ *** A song I sort of happened to write while preparing music for theatrical play Feniks.
Z Andrejem se je pogovarjala Meta.
Ni bolj primernega trenutka za naznanitev premiere novega projekta, na katerem delamo že nekaj mesecev kot ob svetovnem dnevu gledališča.
Sara Horžen. Avtorica radijskih oddaj na Radiu Študent, producentka, dramatičarka, igralka v filmu in gledališču. Kot se spodobi za žensko njenega kova, stalno v procesu izobraževanja in ustvarjanja. V filmu Dora igra stransko vlogo Alje.
Kdaj se je začela tvoja igralska pot?
Igra me zanima odkar pomnim. Že za prababico sem kot mala punčka prirejala nastope za zaveso, ki je ločevala domačo kuhinjo in jedilnico. Celo osnovno in srednjo šolo sem obiskovala dramski krožek. Spomnim se, da sem cel čas govorila, da si želim biti igralka.
Torej se z igralstvom ukvarjaš že od otroštva?
Bili so odvodi vmes, ko so prevladale druge obveznosti, delo, študij. Ko je prišel čas vpisov na fakultete nekako nisem zbrala poguma, da bi se prijavila na sprejemne izpite na AGRFT-ju. Mogoče mi je takrat manjkalo samozavesti in tako sem pristala na politologiji, (ker sem nekaj pač morala vpisati). Tekom celotnega študija sem razmišljala o AGRFT-ju ali kakšni drugi igralski šoli, mogoče v tujini, ampak to je vse nekako odzvanjalo v ozadju.
Kako si se potem zopet znašla nazaj na svoji poti?
Pri 27-tih sem dobila priložnost nastopati kot stand-up komedijantka, česar sem se lotila in bila kar uspešna, vendar sem naposled ugotovila, da na ta način le iščem stik z odrom. Sledil je Radio Študent in začel se mi je odpirati nov svet.
Torej je delo na Radio Študentu vplivalo na razvoj tvoje umetniške plati?
Ja, na Radiu Študent sem dobila priložnost raziskovati in razvijati svoje talente. To je prostor, kjer lahko poskusiš marsikaj brez občutka slabe vesti. V tistem obdobju sem tudi spoznala določene ljudi, preko katerih sem izvedela za Igralski studio bratov Vajevec.
Kjer si lahko dodatno razvijala svoje igralske talente? Lahko kaj več poveš o Studiu Bratov Vajevec?
V vseh teh letih sem svoj igralski aparat razvijala na mnogoterih delavnicah igre, giba, glasu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Nekako pa sem se najbolj našla v pristopih, ki stremijo k čim bolj naravni in iskreni igri. Hodila sem k Viktorju Ljubutinu, ki dela po sistemu Stanislavskega. Sem redna članica Igralskega studia bratov Vajevec, kjer delamo po metodi Leeja Strasberga. Ta pristop omogoča, da s pomočjo čutnega spomina in določenih vaj raziskujemo značaje z namenom, da so čimbolj verodostojni in verjetni. Če si v svojem liku pristen, potem lahko ljudjeverjamejo, da ta lik živi v resničnem življenju
In tudi na posnetku se opazi tvoja sproščenost. Kako ti je bilo igrati homoseksualni lik?
Nisem se trudila z nekimi stereotipnimi gestami kazati navzven Aljino istospolno usmerjenost. Zame je bilo to povsem enostavno – namesto v fanta sem se zaljubila v žensko. Lik Alje zame predstavlja zagnano žensko, borko za pravice, hkrati je pa zaljubljena. O njeni lezbičnosti nisem razmišljala na način, da bi to posebej izpostavljala navzven. Zame je to nekaj najbolj popolnoma naravnega in nikoli nisem skozi priprave na vlogo pomislila, da bi se zatekala h kakšnim stereotipom. Super mi je, da sem se imela priložnost vživeti v ta lik, ker se mi zdi problematika, ki jo film obravnava, a pomembna v sodobni družbi. Super mi je, da sem del tega in da lahko na tak način opozorimo na nekaj kar je totalen absurd.
Dora je odgovor na zadnji referendum, konkretneje na tiste, ki so molčali. Zakaj meniš, da je bila tako slaba odzivnost na volitvah?
Ljudje so apatični, tako kot na vsakem področju. V tem trenutku se tudi sama počutim, nemočno in verjetno se tako tudi večina ljudi počuti. Problem je pomanjkanje empatije. Ljudje se zavedajo, da problem obstaja, niso pa dovolj empatični, da bi svojo rit zganili s kavča in šli vsaj obkrožiti. Na koncu se vsak briga zase…
Kako ti je bilo pa na samem snemanju kratkega filma Dora?
Ekipa je super in na snemanju sem se počutila zelo dobro. Kljub temu, da smo bili omejeni s časom, so bili fantje mirni in skulirani. Meni je bilo zato zelo prijetno. Celotna ekipa je bila zelo fajn in mi je bilo v veselje sodelovati z njimi.
Kakšne so bile priprave na tvoj lik?
Dobili smo se z Rokom (režiserjem) in Niko (glavno igralko) ter vadili, s soigralko Niko pa še tudi z najinim mentorjem iz studia Bratov Vajevec, kjer sva se veliko pomenili o najinih vlogah. Uporabili sva tehniko, kjer si narediš substitut. To pomeni, da si za nasprotje predstavljaš nekoga drugega, kar nama je z Niko pomagalo, da sva si ustvarili medsebojno privlačnost. Hkrati pa pomeni, da sva si morali zaupati in biti profesionalni. Tako je bilo vse lažje narediti in je igra izgledala bolj pristno in verodostojno. Sicer pa sem za svoj lik uporabila še nekatere druge tehnike, da sem lahko izpostavila srčnost, a hkrati odločnost Alje.
Kakšne občutke si imela na avdiciji?
Na sami avdiciji sem imela dober občutek. Že zaradi same ekipe sem se počutila zelo sproščeno, zadovoljna sem bila s svojim nastopom. Občutek sem imela, da se je že na avdiciji začutila neka vzajemna kemija, sinergija med nami. S soigralko Niko se poznava že od prej, zato nama je bilo še toliko bolj zabavno, ko sva bili obe izbrani za igranje v filmu.
Saro boste lahko videli že 3. junija 2016 ob 20.15, v Mencingerjevi hiši v Krškem, kjer se bo premierno zavrtel kratki film Dora.
Kratki film Dora, ki smo ga snemali lansko poletje, prihaja na platno 17. maja. Ne zamudite premiere.
