Pred enim letom smo izvedli avdicijo za gledališko predstavo Ikarus. Udeležba je bila presenetljiva. Spoznali smo kar nekaj novih talentov in odločitev o tem, koga povabiti k sodelovanju je bila zelo težavna.
Na zgornji sliki sta Goran Miljanović in Maja Pinterič v drugem krogu branja. Maja bere za vlogo Zore, Goran pa za vlogo Cosima . Ti vlogi sta dobila in še danes v njiju blestita.
Že naslednji mesec ju boste lahko znova videli. Več informacij kmalu.
Letošnje leto je bilo zares leto petelina. S pomočjo podpore nam je lani uspelo izpeljati dva unikatna projekta, ki smo ju zdaj uspešno nadgradili. A tisto je bil šele začetek dolge in drzne poti. Letos smo namreč stopili na lastne noge in pokazali svoje petelinje perje.
Ustanovili smo društvo in stopili na samostojno pot. Imeli smo težave. Seveda. Saj imaš vedno težave, ko začneš. Glavna med njimi je bila, da smo bili brez finančne podpore. Mi pa komaj čakali, da postavimo na oder novo zgodbo. Da v gibajoče slike spravimo nov filmski scenarij.
Veliko je bilo skeptikov. Ljudi, ki so nas metali v isti koš z drugimi, ki so šli podobno pot. A menim, da smo skeptike v manj kot letu, če ne že popolnoma kupili, pa vsaj spravili v dvom. Mogoče je pa res kaj na teh petelinih.
Nikoli ne bom pozabil, kdo je na začetku verjel v nas. Društvo Kamenček in DKD Svoboda Senovo, dve društvi, ki sta imeli svoj lasten program, sta nas vzeli pod svoje okrilje in samo po njuni dobri volji smo uspeli spraviti pod streho dva večja projekta, Gastarbeiter: kratki film in Gastarbeiter: gledališko predstavo. Seveda pa smo se na njiju še dodatno kalili v 2015.
data-animation-override>
“Gastarbeiter me je navušil nad ustvarjanjem zgodb in komaj čakam na podobne projekte.”
V začetku leta smo oba projekta pripeljali v domače loge glavnega igralca, Sandija Lopatca, kjer smo publiko navdušili. Prav tako smo se s kratkim filmom udeležili Festivala slovenskega filma. S predstavo pa smo v letu dni dosegli 7 nastopov, kar za prvo predstavo, in to še takšno s težko socialno tematiko, ni majhen dosežek.
Gastarbeiter tako počasi zaključuje svojo kariero in lega v počitek v arhivih Little Roosterja. Si ga kdo še ni ogledal? Bi si ga želel? Celotno predstavo imamo namreč posneto. Kdo ve, mogoče jo celo nekoč naložimo na splet. Bi vas to zanimalo?
Avdicije za Doro je obiskalo presenetljivo število ljudi. Če je na avdicijo za prvi kratki film prišlo komaj da dovolj igralcev, je pri Dori bilo obratno. Za moške vloge je bila udeležba 400%, za ženske vloge pa kar 1000%. Torej, izbrali smo vsakega četrtega moškega in vsako deseto žensko. Zgleda smo prebili neko nevidno ograjo, ki se je še sami nismo zavedali.
data-animation-override>
“Najbolj mi bodo ostali v spominu gostoljubni domačini, iskrena in zagnana mlada ekipa ter nepredvidljive okoliščine, ki so sestavni del ustvarjanja.”
Dora je bil tudi prvi projekt, kjer smo k sodelovanju povabili dodatno ekipo, da smo si s tem okrepili kader. Ekipa iz Barbar Studio je svojo nalogo opravila odlično in končnemu izdelku se bo nedvomno poznalo, da smo imeli poleg izkušeno ekipo, ki se spozna na svetlobo.
Trenutno je kratki film v fazi postprodukcije. Ravno prejšnji teden je prišel montažni final cut v moje roke. Trenutno opravljam nekaj režijskih popravkov, nakar pa gre dalje v zvočno in glasbeno obdelavo. V nekaj dneh lahko pričakujete izsek iz filma, v začetku 2016 pa tudi premiero.
Pa smo pri našem paradnem konju. Večina gledalcev, ko pridejo iz dvorane, če me najdejo kje v kakšnem kotu, me povprašajo, koliko časa sem pisal scenarij. Pet mesecev, če slučajno koga zanima. Ampak bolj pomembno od tega je, koliko časa je posvetila ekipa temu projektu. Koliko časa so potrpežljivo prihajali na vaje, brusili ostre robove, izboljševali, da smo lahko na koncu na oder postavili končan izdelek. Ni bilo lahko. Ampak se je očitno obrestovalo.
Predstava namreč navdušuje. Po treh uspešnih posavskih predpremierah smo šli oktobra v Gorico tipati, kako bodo nanjo odreagirali v krajih, ki se jih ta predstava neposredno dotika. Vsi smo bili presenečeni nad odzivom! Stoječe ovacije so največja čast, ki ti jo lahko pokloni občinstvo in Ikarusova ekipa jih še dolgo ne bo pozabila.
data-animation-override>
“Želel sem se preizkusit v gledališču. Z Ikarusom pa sem poleg odra spoznal še sebe ter dobre soigralce s katerimi smo se povezali kot prijatelji.”
Še dva dosežka Ikarusa je pomembno omeniti. Prvič smo bili vključeni v gledališki abonma kulturne ustanove in prvič smo nastopili za mladino. Sploh slednje je za izpostaviti, saj smo z Ikarusom zdaj igrali že za več kot 1.000 otrok in mladih iz osnovnih šol občine Krško, občine Kostanjevica na Krki, Šentjerneja in Šmarjete ter področja Zagorja ob Savi.
Vsekakor je pa najbolj neverjetno od vsega skupaj to, da je Ikarus v manj kot štirih mesecih nastopil na odru že kar enajstkrat.
Vsi ti naši dosežki so nekaj neverjetnega. Mogoče se bo komu zdelo, da po nepotrebnem hvalim, ali napihujem, ampak ni to. Preprosto navdušen sem nad tem kar nam je uspelo ustvariti v tako kratkem času. Še pred dvemi leti sem bil sam za pisalno mizo s svojim kulijem, ko sem napisal prvo zgodbo, ki je začela ta val. Zdaj pa smo ogromna ekipa ljudi, ki skupaj ustvarjamo zgodbe, tako na odru in pred kamero, kot v zaodrju in ob koncu kadra. Ta društveni duh, ki nas žene naprej, da ustvarjamo, poustvarjamo in inoviramo, je tisti, ki nas dela takšne… peteline. Ki trmasto rinijo dalje, ko jim drugi rečejo: nemogoče, ne da se, ni šans.
Veliko nas še čaka, to brez dvoma. Projekti živijo dalje, rastejo in cvetijo, medtem pa, zdaj ko je končno vsaj malo zatišja, pripravljamo nove zgodbe. Tri projekte pravzaprav. Ampak zaenkrat ostanimo zgolj pri tem, da če je bilo leto 2015 leto malega petelina, bo 2016 leto velikega. Mogoče bodo pa potem tudi še tisti redki skeptiki začeli verjet v nas in v našo zgodbo.
Danes smo v organizaciji Zveze prijateljev mladine Krško odigrali matinejsko predstavo Ikarus za osme in devete razrede občine Krško in občine Kostanjevica na Krki. Ni bil to prvi nastop za šolsko mladino, saj smo enega izvedli že pred nekaj tedni v Šentjerneju. Tako smo na odrske deske v Kulturni dom Krško stopili bolj samozavestno, kar pa je bilo seveda nujno, saj nas je gledalo več kot šeststo učencev hkrati.
Prvič smo za osnovnošolce igrali 18. novembra v Šentjerneju v sodelovanju s Kulturnim centrom Primoža Trubarja. Pred obiskom dvorane so si v avli lahko ogledali tudi razstavo zbirateljskih kosov iz Soške fronte, katerih zbiratelji so bili: Lado Abram, Jan Cerle in Boris Jevšnik, nakar pa se je več kot dvesto osnovnošolcem zbralo v dvorani in čakalo na začetek.
Vzdušje je bilo precej napeto. Nastopati pred mlajšo publiko je velik izziv, zato nas je njihova odzivnost kar presenetila. Predstava jih je namreč povsem osvojila. Začelo se je v umirjenem, humorističnem tonu in smeh je vel iz dvorane. A tudi ko je dramatičnost zgodbe začela prevzemati dvorano, je bilo čutiti zatopljenost v zgodbo. Med publiko je namreč vrelo od tišine, v katero je zarezal šele močan aplavz navdušenja ob koncu predstave.
Po priklonu pa smo lahko prisluhnili vtisom gledalcem. Več kot dvesto osnovnošolcev je bilo nad predstavo navdušenih. Učiteljica zgodovine iz OŠ Šmarjeta je še dodala:
»Lepše predstavljene vojne še nisem videla.«
Druga učiteljica, prav tako iz OŠ Šmarjeta, nam je pa po končani predstavi poslala sporočilo, v katerem je opisala svoje vtise o predstavi.
»Spraševala sem učence po mnenju in vsi so povedali, da jim je bila igra všeč. Učenci 9. razreda so pri zgodovini že obravnavali 1. svetovno vojno, tako da z razumevanjem zgodbe niso imeli nobenih težav. Učencem 8. razreda pa je veliko pomagalo priloženo gradivo, ki so ga pred ogledom predstave obravnavali pri zgodovini. Prepričala jih je sama zgodba, prepričljivo igranje, odlična scena in zvočni efekti. Skratka celi dve uri so ostali zbrani in zgodba jim je pritegnila pozornost.«
Današnja predstava je bila še večji izziv, saj smo bili izbrani s strani Zveze prijateljev mladine, da izvedemo predstavo za osme in devete razrede vseh osnovnih šol občin Krško in Kostanjevica na Krki. Tako je danes sedeže v dvorani zasedlo več kot šeststo mladih gledalcev. Za potrebe te predstave je Kulturni dom Krško moral v dvorano prinesti dodatno sedežno garnituro.
Predstava je obiskovalce vidno navdušila. Še posebej so se nekateri pozitivno odzivali na našega najmlajšega člana zasedbe, Jureta Zupana, ki so ga nekateri poznali iz šole. Jure, ki v predstavi igra Carlota in Slavkota, je namreč le nekaj let mlajši od tistih, ki so ga prišli gledat.
Mladi gledalci so po predstavi povedali, da jih je zelo navdušila. Poudarjali so, kako je bolj zanimiva od drugi predstav, ki jih gredo gledati s šolo, kjer je neka zgodovinska ali književna tematika predstavljena na bolj suhoparen način. Pokazatelj tega, da je na gledalcu pustila vtis, je bilo tudi to, da so z aplavzom povabili igralce na oder kar trikrat.
Nastop je v celotni ekipi pustil močne pozitivne vtise, sedaj pa že vsi počivajo in nabirajo energije. Zakaj? Ker nas zvečer čaka še en nastop, na istem odru. Tokrat za malo starejšo publiko. Danes, 7. decembra ob 19.30, se namreč Ikarus po odru zapelje še enkrat, za odraslo občinstvo. Seveda so pa na večerno predstavo vabljeni tudi vsi starši otrok, ki so dopoldne gledali prvo izvedbo, da si še na lastne oči ogledajo, nad čim so njihovi otroci tako navdušeni.
V ponedeljek, 7.12.2015 vam poleg gledališke predstave nudimo tudi možnost večerje v bližnji restavraciji. Skupine nad 10 obiskovalcev (društva, podjetja, sindikati, zaključene skupine) lahko preživite skupaj unikatno izkušnjo: ogled gledališke predstave v Kulturnem domu Krško in večerja v restavraciji City že samo za 15 EUR!
Pripravili smo ponudbo v pregledni PDF obliki, da jo lahko delite s sodelavci, prijatelji, ali pa jo pošljete nadrejenemu, da za vas organizira drugačen zaključek 2015!
Ponudba:
https://drive.google.com/file/d/0B7BESAvK3WP7ZG9sUlZCUHZsbG8/view?usp=drive_web
Več informacij na:
littleroosterproductions@gmail.com
040 708 651
Poletite z nami v 2016!
Pred nekaj tedni se je manjša skupina Little Roosterja odpravila na Goriško, kjer je potekala predstavitev knjige V Brücku taborišču avtorja Vilija Prinčiča. Vili je eden od najbolj odmevnih članov Društva Soška fronta, s katerimi smo skupaj organizirali premiero Ikarusa v Vrtojbi in je o nas napisal že dva članka za Primorski dnevnik (1, 2).
Naslovnica knjige V Brucku taborišču avtorja Vilija Prinčiča
Ko smo se maja letos peljali na Goriško na delovni vikend in se nam je ponudil za vodenje po stari Gorici, smo prvič videli kakšna zakladnica znanja je pravzaprav gospod Vili. Vodil nas je po ulicah tega starega in častitljivega mesta in nam pripovedoval o usodi (zdaj) zamejskih Slovencev. Zares prava hodeča enciklopedija Goriške!
Vili nam je pokazal nekdanjo delavnico Edvarda Rusjana, slovenskega pionirja letenja in enega od navdihov za gledališko igro Ikarus
V četrtek, 29. oktobra 2015 ob 18. uri je v Kulturnem domu v stari Gorici potekala predstavitev njegove nove knjige, V Brücku taborišču, ki se ukvarja z vprašanjem beguncev, ki so bežali pred prihajajočo vojno. Bil je čas velikih premikov vojska in čas popolne nesigurnosti, ko sta dve veliki državi, Kraljevina Italija in Avstro-Ogrska monarhija, razdrli svoje trhlo zavezništvo in zarisali črto vzdolž reke Soše in odprli novo frontno linijo.
“Kaj pa z ljudmi?” je bilo najbrž vprašanje, ki se je postavilo malo mimogrede ob risanju nove vojne črte, odgovor na katero je bila masovna selitev v begunska taborišča globoko v italijansko in avstrijsko zaledje. Goriške družine, med katerimi so bile predvsem ženske z otroki in boja nesposobni starejši moški, so poslali v Brück na Litvi, v barakarsko begunsko taborišče, ki se je ravno začelo prazniti zaradi prodora na drugi strani Avstro-Ogrske, kamor so se Galicijski civilisti počasi začenjali vračati. Tako so prebivalci Goriške in širšega Posočja prispeli v taborišče v katerem so že od prejšnje prenatrpanosti vladale slabe življenjske razmere – bolezni so bili največja nevarnost, in so pokopale veliko otrok v teh taboriščih.
data-animation-override>
“Pomlad v barakahTam zunaj spet sončece sveti,
nad zemljo plove pomlad;
v barake pomlad ne posveti,
obdaja jih zima in mraz.
Kje naše so trate zelene,
kje pesmi veselih je spev?
Le žalostno srce jih čuti
kot daljne sreče odmev.
Samujejo hišice naše
in čakajo nas zaman…
Barake, ve temne barake,
ve kopljete grob nam teman!”
Najbolj nas je vse pretresla zgodba, ki jo je Vili delil z nami na predstavitvi, o družini kjer sta obe snahi šli delati na Češko, svojih enajst otrok pa pustili pri tašči v taborišču. V enem tednu je zaradi bolezni, ki so razsajale po taborišču, umrlo deset od teh enajstih otrok. Vilijeva knjiga postreže s kar nekaj takšnimi pretresljivimi informacijami in ko jo človek bere, se večkrat vpraša, kaj smo se naučili v zadnjih sto letih?
Na predstavitvi je imela besedo tudi Petra Svoljšak
Soška fronta je imela milijonske žrtve, vendar tudi civilisti so umirali in trpeli zaradi posledic vojne. Pomanjkanje hrane in dobre zdravstvene oskrbe je v Brucku, samo enem od mnogih taborišč, pokopalo več kot 750 ljudi, zaradi vojne ujme pa je bilo s svojih domov pregnanih več kot 100.000 ljudi.
O usodi ene takšnih družin, ki jo je vojna vihra razklala, govori tudi naša predstava. V Ikarusu namreč vidimo usodo Zore Monti, ki je bila skupaj s sinom poslana v taborišče, medtem ko je njen mož Cosimo prestopil na nasprotnikovo stran.
data-animation-override>
“Tam kjer so oni zdaj se živi kot pri prašičih. Samo blato. Pa lakota jih daje, ker država nima za jesti.”
Vojna je večni razdiralec in na nas je, da se naučimo te grozote preprečevati, preden se zgodijo, če pa so že pred vrati, da jim ne pokažemo nevednega obraza.
Vilijeva knjiga je izšla v tržaški založbi ZTT-EST. Če si jo želite, jim pišite na spodnji naslov.
Založništvo tržaškega tiska – ZTT d.o.o.
Ul. Montecchi 6, 34137 Trst, Italija
T: 0039 040 76 00 954
E: info@ztt-est.it
Vabljeni pa tudi na Ikarusa, ki med drugim govori tudi o usodi beguncev iz Gorice. Vse prihajajoče predstave najdete na našem sporedu dogodkov.
Minute so tekle, ko se je dvorana KŠTM Vrtojbe polnila z obiskovalci, mi smo pa še nestrpno urejali zadnje detajle. Vedeli smo, da gre zares in da se moramo pred to publiko stoodstotno izkazati. S seboj smo sicer pripeljali nekaj navijačev s katerimi smo nabirali energijo že na poti na goriško, vendar je veliko večino sedežev v dvorani zasedalo domače občinstvo, v katerem so se naši ‘uvoženi’ razblinili.
Vedeli smo, da nas lahko to občinstvo samo sprejme ali zavrne. Predstava namreč govori o njih. O usodi goričanov med prvo svetovno vojno. O borbi za obstoj pod avstrijsko nadvlado, lakomnostjo italijanskih sosedov in nevarnostjo neizogibnega spopada velikih sil. O Primorcih in njihovem težkem življenju pod fašističnim režimom. O vsem tem govori. O vsem kar je nam, Posavcem, Dolenjcem, Kranjcem, znano skoraj izključno samo iz knjig in pričevanj, in je primorskemu ljudstvu zarezano globoko v dušo.
Ikarus namreč govori o borbi za obstoj v časih, ko se je obstoj zdel nemogoč in o ljudeh, ki so najbrž najbolj zaslužni za to, da danes govorimo slovensko in lahko rečemo, da imamo lastno domovino. Kot avtor predstave, sem upal, da bodo predstavo lokalni ljudje začutili. Da bodo razumeli, da gre za nekakšen poklon temu neuklonljivemu človeku, Primorcu.
Ko se je zavesa odstrla, se vlaka predstave ni dalo več moč ustaviti. Ni dolgo minilo in že smo poželi prvi smeh. In za njim še vzdihljaj presenečenja. Občinstvo je dihalo skupaj s predstavo. Vzelo jo je za svojo. Če smo na domačem terenu navdušili, potem smo tukaj prevzeli. Če smo na Senovem in v Kostanjevici narisali nasmeške, smo tukaj poželi krohote.
Pa vendar, dokler nismo stopili na oder za priklon, presenečeni nad bučnostjo aplavza, kjer je seveda zaslužno najbolj bučnega prejel Martin Valič z vlogo glavnega lika Metoda Zieglerja, nismo verjeli, da smo jih tako močno navdušili. A ko smo se ravno spogledovali, ali bi se morali še tretjič prikloniti, smo doživeli nepredstavljivo. Ljudje v dvorani so se vstali in nam podelili največjo čast gledaliških desk, stoječe ovacije. Takrat smo pa zares vedeli, da smo v Vrtojbo prišli zmagat.
data-animation-override>
“Občinstvo je z nami dihalo, se smejalo, jokalo, navijalo…zame je bilo res nekaj čudovitega igrati pred tako odzivno publiko.”
Po predstavi smo se podružili še v avli KŠTM Vrtojbe, kjer smo prejemali osebne čestitke, vse od ganjenosti do solza, do salv smeha, ki so še vedno odzvanjale predstavo, ki je sedaj že bila za nami. In tu smo končno imeli priložnost izreči zahvalo tistim, ki so bili najbolj zaslužni za naš uspeh na goriškem.
Društvo Soška fronta, skupnost lokalnih strokovnjakov za zgodovino in zapuščino 1. svetovne vojne, nas je namreč povabila v svoje vrste, da smo lahko premiero uprizorili tam, kjer se zgodba Ikarusa odvija. Brez njihovega zaupanja v naš projekt nikakor ne bi uspeli izpeljati tako uspešne premiere. Gospod Simon Kovačič je s svojim zagonom poskrbel, da se je predstava odvila ravno na prostoru, ki ga je Soška fronta najbolj razdejala, tako da je imela premiera še dodatno sporočilno noto.
data-animation-override>
“Odlično je bilo predstavo izpeljati pred publiko, ki se je lahko poistovetila z njeno vsebino in v celoti dojela vse male podrobnosti. Še boljše pa je bilo od te publike prejeti pozitivne odzive.”
Veliko je pripomogel tudi gospod Vili Prinčič, ki nas je že maja, ko smo prišli v Novo Gorico na delovni vikend, peljal naokoli po pomembnih lokacijah Soške fronte. Brez tako močne organizacije, ki nas je bila pripravljena gostiti in nas podpreti pri našem projektu, si ne bi upali na goriško.
Prav tako smo našli veliko podporo v lokalnem prebivalstvu, kjer se je najbolj izkazala Blaža Vegelj, ki je lastnoročno uspela pripeljati kar zajetno število ljudi, in nam je ves čas pri pripravah na premiero tudi velikodušno pomagala.
Predstava je bila pozitivno sprejeta in posledično smo že takoj začeli pogovore za nastope drugje po goriškem. Tako se je odprla opcija za nastop v zamejstvu, v stari Gorici, kamor nas je neuradno že povabil njihov ravnatelj Kulturnega doma, gospod Igor Komel. Prejeli smo tudi nekaj drugih povpraševanj po dosegljivosti. Vsekakor nam je v interesu čim več nastopati, sploh na goriškem, kjer ta predstava zares dobi krila.
Še enkrat hvala vsem, ki ste omogočili, da je Ikarus poletel s takšno energijo. Se vidimo na naslednjem odru v Šentjerneju. V nekaj dneh več informacij.
Rok Sanda
Foto: Mateja Gačnik; Little Rooster Productions
Video: Mateja Gačnik, Ria Sanda, Iris Jeler; Little Rooster Productions
Prišel je trenutek, ki smo ga vsi pri Little Roosterju tako nestrpno čakali. Po nekaj uspešnih poskusih na domačih tleh smo sedaj dovolj samozavestni in polni elana, da zdaj prihajamo še na oder v jedru spopadov o katerih govori naša predstava. Vrtojba pri Novi Gorici je namreč kraj, ki je med prvo svetovno vojno prejel največ udarcevtako z ene, kot z druge strani Soške fronte.
In v to čudovito goriško okolje (pa čeprav z malo manj čudovitim vremenom), ki ga nobena vojna ne more uničiti in ki je uspelo roditi takšne bojevite in srčne ljudi kot so Goričani, prihajamo z Ikarusom že danes ob 19.30 zvečer. Z nami pa prihaja tudi ekipa navijačev z IkarBUSom, tako da bo zabavno na poti.
Ko pristanemo v Vrtojbi, nas pa že čakajo naši soorganizatorji in lokalni zavezniki, društvo Soška Fronta, ki so zaslužni za to, da je premiera ravno v krajih o katerih govori predstava.
Zanimiv dan se obeta…
