V ponedeljek, 12. decembra zvečer je Ikarus prispel v Postojno, v domači kraj glavnega igralca Martina Valiča. Na predstavo, ki jo je ob zaključku leti organizirala občina Postojna, je prišla – vsaj tako je bilo videti – cela Postojna, saj so bili vsi sedeži polni.
Po uvodnem nagovoru župana občine Postojna, Igorja Marentiča so se zavese razgrnile in predstava je stekla. Dvorana je dihala z dogajanjem na odru, se odzivala na smešne trenutke, čutiti je bilo pa tudi strah, žalost in vsa ostala čustva, ki jih Ikarus pusti v slehernem obiskovalcu.
Predstava je tokrat že drugič gostovala v Postojni. Prvič smo z njo igrali na istem odru septembra na 55. Linhartovih dnevih, kjer smo prejeli Matička za najboljšo predstavo. Žal pa je bil takrat nastop v petek dopoldne, kar je pomenilo, da veliko Postonjčanov ni uspelo videti predstave. To je bil najbrž tudi razlog, da so nas povabili še enkrat nastopiti. Pa seveda lokalni glavni igralec je tudi pomagal 😉
Fotografije z dogodka si lahko ogledate v galeriji.
V petek se je Ikarusova ekipa odpravila na dolgo pot do mesta Ub v Srbiji, kjer že deveto leto prirejajo Repassage festival. Nanj vabijo predstave iz bivših republik nekdanje Jugoslavije, ki so v tekočem letu v svojih državah izkazale posebne dosežke, tako da smo si povabilo vzeli v čast.
Kljub temu, da smo bili soočeni z jezikovno pregrado, smo začutili utrip občinstva in publiko s svojim nastopom prepričali. Po predstavi je bila organizirana okrogla miza v gledališki kavarni, kjer so imeli igralci in režiser pogovor z enim od žirantov festivala, Robertom Raponjo, prodekanom na Osiješki umetnostni akademiji:
V predstavi slišimo mešanico jezikov – italijanskega, nemškega, in slovenskih narečij, najbolj zanimivo je pa tudi, da je identiteta likov določena glede na jezik. Predstava se na zanimiv način ukvarja z vprašanjem identitete, z našim prostorom obstoja – kdo smo, kaj smo… Identificiramo se preko političnih, socialnih in družbenih vzgibov, ki se pojavljajo in prodirajo skozi zgodovino prostore naše bivše Jugoslavije. Zelo mi je zanimivo, da se tako mlada in močna gledališka skupina ukvarja s takšnimi problemi, hkrati pa ostaja zvesta tisti teatru v osrednjem motivu, želji po letu, ki nosi v sebi nekakšno naivnost.” Robert Raponja
Na koncu so Sandiju Lopatcu podelili še posebno priznanje po izboru publike za najboljšega igralca predstave. Iskrene čestitke Sandiju!
Več o samem dogodku si lahko preberete na spletni strani kolubarske.rs (v srbščini), na spodnji povezavi pa najdete fotografije z gostovanja.
Glavni junak predstave Ikarus o svojem letečem stvoru enkrat prizna: “Če bo ta stvar letela kak kilometer, dva, bom vesel… Kakšna Amerika!”
Tudi mi si nismo mislili, da bomo dosegli takšen uspeh. Pa vendar smo tukaj. Ikarus je prejel Matička za najboljšo predstavo 55. Linhartovega srečanja, tekst avtorja Roka Sande pa še posebno priznanje žirije za avtorsko dramsko besedilo.
Hvala vsem za podporo, za zaupanje in za vse aplavze!
Gledališka predstava Ikarus se je uvrstila na državni nivo za 55. Linhartovo srečanje. To je eden največjih dosežkov, ki jih lahko amatersko gledališče prejme in nam je to uspelo že v drugi sezoni.
Na državni nivo se je uvrstilo šest gledaliških predstav, med njimi nekatera zelo uveljavljena imena.
Rok Sanda: Ikarus (Društvo Mali Petelin)
Milan Jesih: Triko (Šentjakobsko gledališče Ljubljana)
Milan Jesih: Grenki sadeži pravice (ONinME Ljutomer)
Slawomir Mrožek: NA ODPRTEM MORJU (Gledališka skupina KUD Štefan Kovač Murska Sobota)
Martin Mc Donagh: SAMOTNI ZAHOD (KD Igralska skupina pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice)
William Shakespeare: Macbeth (Gledališče Zarja Celje)
Matjaž Zupančič: GOLI PIANIST (TEATER JJ _ KD JANEZ JALEN)
Vse se bodo odigrale na Linhartovem srečanju, ki bo potekal v Postojni med 29. septembrom in 1. oktobrom. Nas pridete podpreti?
Bodite pozorni, v načrtu imamo organizirati skupinski prevoz. Več informacij kmalu!
V četrtek, 31. marca 2016, smo na oder Doma kulture Brežice stopili kar dvakrat: dopoldan za dijake gimnazije Brežice, popoldan pa še za vse ostale. S tem smo zaključili sezono poletov v domačem Posavju.
Kolaž slik iz obeh predstav.
V ekipi je kar nekaj bivših in trenutnih dijakov gimnazije Brežice, ki so se po daljšem ali krajšem času zopet srečali s svojimi profesorji.
data-animation-override> “Učiteljski poklic je resnično veliko poslanstvo. Ko si mlad in začetnik na svojem delovnem mestu niti ne slutiš kako veličastno se je srečati s svojimi bivšimi dijaki in jih videti v tako imenitni predstavi, kot je včeraj bila vaša. Celotna ekipa je zasijala v svoji vlogi, s svojo iskrenostjo in “brez dlake na jeziku” ste prikazali vso krutost manipulacij in laži, ki jo doživlja ljudstvo, predvsem mladi. Res je, tako kot pravi zgodba, tudi če ti kdaj pa kdaj zlomijo krila, važno je leteti.”
Dopoldansko predstavo pa nam je polepšal tudi obisk RTV-ja. O naši predstavi so pripravili krajši prispevek, ogledate pa si ga lahko na spodnji povezavi.
Ko smo se zjutraj pripravljali na nastop za zamejske osnovnošolce, se je zgodilo nepredvidljivo – na celi ulici je zmanjkalo elektrike! Kot da se je sam Signor Calabro (goriški fašist iz naše predstave) s svojega groba zarotil proti nam in nam precvikal žice. Nismo se dali. Medtem, ko so tehniki pripravljali stvari naprej, smo se ostali že pripravljali na rezervno rešitev.
Nosili smo našega Ikarusa in vse potrebne rekvizite v sosednjo telovadnico, ki je imela dovolj naravne svetlobe. Načrte je bil tak: režiser in avtor predstave jih bo zamotil z nekaj uvodnimi besedami o predstavi, nakar bo ekipa odigrala drugo dejanje. Zdelo se nam je škoda, da ne bodo videli celotne igre, ampak bolje to, kot da jih pustimo praznih rok.
In tako smo se že vsi oblekli v kostume za drugo dejanje, ko pride tok nazaj. Tehniki hitro začnejo urejati svetlobno postavitev, mi se pa začnemo preoblačiti nazaj v kostume za prvo dejanje. Predstava bo tekla normalno. Hitro po Ikarusa in rekvizite. Nosite jih mimo otrok! Pa kaj če vas vidijo!
Jutranja predstava je potem stekla brez večjih težav, edino igralci so ostali brez ogrevalnih vaj in so pred mlade zamejce stopili ‘hladni’. Vendar jih je navdušenje mladih zamejskih Slovencev, ki so razumeli predstavo bolje kot katerakoli publika do zdaj, popolnoma ogrelo.
Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta
data-animation-override> “Smo se čudili, da lahko ljudje od tako daleč postavijo na noge predstavo, ki se tiče kraja, za katerega smo mislili, da ga ne poznajo. Fantastično se nam je zdelo, da ste notri vpletli tri jezike: slovenščino, italijanščino in furlanščino. Tega niti goriška dramska skupina ne naredi.”
— Vili Prinčič, društvo Soška Fronta
Po predstavi je sledil popoldanski počitek. Nekateri smo se odločili za obisk sosednjega Sabotina, kjer smo lahko videli obnovljene kasarne iz prve svetovne vojne. To nam je pomagalo pri pripravah za večerno predstavo. Šele ko vidiš tisto skalovje, v katerega so vojaki vrtali svoje rove, zares razumeš strahote tistega časa. Na ogledu nas je spremljal Vili Prinčič, predstavnik društva Soška Fronta in naš vodič že na lanskem delovnem vikendu.
Večerna predstava je potekala brez večjih težav. Odraslo občinstvo so najprej ogreli lokalni gledališčniki s kratkim dvojezičnim performansom o prvi svetovni vojni, ki je publiko postavil v obdobje naše predstave. Po zaključku njihovega krajšega nastopa so se pa odstrle zavese in že je Martin Valič v vlogi Metoda Zieglerja zapeljal s svojim monociklom čez oder. Naivni, nasmejani Metod, ki ne ve, kaj vse ga je čakalo v naslednjih uri in pol.
Predstava se je gledalcev vidno dotaknila. Komični trenutki so našli nasmeške, tragični pa solze. Tudi ravnatelj Kulturnega doma Gorica je po predstavi povedal, da je ni boljše lokacije za to zgodbo, saj so goriški ljudje tisti, ki najbolj živo čutijo Ikarusovo zgodbo in usodo Slovencev tistega časa.
Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica
data-animation-override> “Predstava sili k razmišljanju: da težimo k miroljubju, sožitju med narodi, še posebej na teritorijih, kjer so mešani narodi, kar je najvažnejše.”
— Igor Komel, Kulturni dom Gorica
S predstave smo se vračali utrujeni, zaspani, a polni elana, saj sta bila za nami že dvanajsti in trinajsti nastop s predstavo. Ikarus kar noče nehati leteti.
Gorica/Görz/Gorizia/Guriza, pred vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške če…
Predstavljajte si drug čas. Živite v čudovitem mestu na obrobju monarhije. Vaš cesar govori po nemško, vaš sosed po furlansko, vaša ljubimka je Slovenka, na kavarni preko ceste pa govorijo Dantejevo italijanščino. Vsak ima svoj pogled na to, kdo bi moral voditi ta miren kraj, vsak ima svoje nacionalne drže in prepričanja in ideja, da bi lahko vsi ti narodi živeli skupaj pod tujo krono postaja čedalje bolj tuja sama po sebi.
data-animation-override> “…in naj me hudič vzame, če bom šel kdaj dol na jug se streljat proti Srbom, ki so nam bratranci, če ne že kar bratje, za nekega mačehovskega očeta, ki ne zna niti besedice mojega jezika pa se drzne klicati moj gospodar.”
— Metod Ziegler, o cesarjevem ukazu o mobilizaciji proti Srbiji; Ikarus
V tem divjem času pred 1. svetovno vojno Gorica nikakor ni samoten otoček sporov v drugače mirni Evropi. Drugod se večji narodi že desetletja pripravljajo na spopad, ki bo odločil prihodnost ne samo enega kontinenta, ampak celotnega sveta. Na spopad, katerega posledice bodo čutili vse do 21. stoletja.* V tem majhnem obmejnem kraju pa ljudje samo želijo, da jim pripada, kar je njihovo:
Italijani bi radi Gorizio
Slovenci bi radi Gorico
Furlani bi radi Gurizo
Avstrijci bi pa samo radi, da na dokumentih še naprej piše Görz, pa naj jo lokalni norci kličejo, kakor hočejo
Solkan, 27.10.1917; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
data-animation-override> “Če pride sam Victor Emannuel in ti reče, da bo zdaj slovenska in hrvaška zemlja tvoja? Bi rekel ne? Bi se uprl tistemu, ki govori tvoj jezik, in mu milijoni sledijo in mu pravijo kralj?”
— Metod Ziegler, o Furlanovi zvestobi Avstrijski kroni; Ikarus
V tej zmedi, ki roji v glavah ne samo Goričanov, ampak tudi drugod po Evropi, se nek Bosanec (ki je pravzaprav Srb (ki je pravzaprav Bosanec)) odloči z revolverjem razstreliti glavo avstrijskemu prestolonasledniku, ki je ves čas obljubljal, da bo vse skupaj razrešil, samo počakajo naj, da pride na oblast.
In s padcem Franca Ferdinanda pade svet. Avstrijci obtožijo Srbe, da so krivi oni, Srbi se čudijo kako da oni, saj je gospod Princip vendar imel avstrijske dokumente (Bosanci so bili že šest let pod Avstro-Ogrsko. Vsekakor dovolj časa, da bi se lahko naučili prave nemške omike in bi morali vedeti, da se ne strelja kar v vsakega prestolonaslednika, ki ga srečaš). Avstrijcem ni nobena razlaga dovolj jasna, saj jih že krepko srbijo prsti, da bi preizkusili nekaj te nove artilerije, ki jo je sodobna tehnologija razvila: rakete, granate, avtomatsko orožje, minometi; in seveda užgejo po Srbih.
Ples se lahko začne: Ko Avstrijci brcnejo Srbe, ti takoj in nemudoma pokličejo svoje večje bratrance Ruse. Avstrijci hitro požvižgajo Italijanom. Ti ne slišijo, zato gredo hitro jokat še k Nemcem, ki takoj skočijo iz postelje, ki so se ves čas skrivali pod odejami oblečeni v popolno bojno opravo. Rusi zatožijo celotno zadevo Francozem. Nemci takoj zahtevajo, da Italijani slišijo. Italijani pravijo, da res ne razumejo kako to, ampak da še vedno ne slišijo. Nemci zato zacepetajo s petami nad Turki, da so jim oni vsekakor dolžni. Francozi v zameno za roko povlečejo Britance, ki so do tega trenutka vse skupaj gledali z druge strani širokega rokavskega preliva, češ, to se tiče vas, Evropejcev. Nemci in Avstrijci vztrajajo, da Italijani vendar morajo slišati. Britanci se medtem zganejo, ker so Nemci na poti k Francozem pomotoma butnili ob Belgijce, ki niso sploh vedeli, da se kdo kaj krega. Tako Britanci prestopijo potok med Britanijo in Evropo in spotoma še končno nagovorijo Italijane, da naj že enkrat slišijo. Italijani pravijo, da prav dobro slišijo v zameno za nekaj centimetrov šolskega zemljevida Evrope. Britanci slišijo zelo dobro in uslišijo. In potem, ko so črte narisane in milijoni poslani v pogubo, no, takrat pa svet končno res pade.
Rožna dolina, Gorica, pred 1. svetovno vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
Nihče ni vprašal majhnih narodov, ali želijo biti kmeti na šahovnici velikih vojska in še manj so spraševali ljudi, kako se jim je zdelo, ko so čez njihove domove risali črte bodočih front. Nihče ni vprašal mater in otrok, ali jih moti, da se morajo preseliti v slabo zgrajena in neoskrbovana begunska taborišča (v katerih je kmalu začelo primanjkovati vsega, še hrane in vode), medtem ko so vojske starih imperijev zvlekle svoje topove na eno in drugo stran in se začele obstreljevati. Nad strehami njihovih praznih domov, od katerih je ostal samo še spomin. Opeka, zdrobljena v prah, tam kjer je nekoč živel človeški smeh.
Rožna dolina, Gorica, po 1. svetovni vojni; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
Gledališka predstava Ikarus ne govori o velikih premikih imperialnih zavojevalcev. Govori o majhnem človeku, ki ga ti premiki pohodijo in steptajo z zemljo. Ikarus govori o človeku in o smrti ideje o mirni Evropi. Ikarus govori o začetku stoletja, ki je moralo iskati mir tako, da ga je najprej odgnalo.
In predvsem govori o rojstvu temnih idej, ki so zavzele svet po 1. svetovni vojni in o poskusih teptanja, ki so se nadaljevala v miru, da je človek moral, če je želel preživeti, roditi nasilen upor. Ikarus govori o rojstvu fašizma.
Lojze Bratuž na smrtni postelji, žrtev fašističnega nasilja nad Slovenci na Primorskem, zastrupljen ker je pel po Slovensko; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
V marcu bo Metod Ziegler dvakrat poskusil zgraditi svoje letalo Ikarus.
Enkrat v Kulturnem domu Gorica, pri zamejskih Slovencih, da poskusi znova navdušiti lokalno občinstvo z zgodbo o njihovih pradedih in pratetah
In drugič v Brežicah, kjer je avtor predstave in tega teksta pred davnimi leti prvič začel s pisanjem v izogib resnemu delu.
* Meje, ki so jih imperialne sile risale na srednjem vzhodu ob koncu 1. svetovne vojne so sprožile nestabilnost v regiji, ki je pred tem uživala relativno stabilnost. Ne bi trdili preveč, če bi rekli, da je 1. svetovna vojna posredno vplivala na ekstremizacijo Islama, na spopade v Palestini, na Iraške vojne, na ‘kulturno’ revolucijo v Iranu, na Sirsko vojno, na današnjo begunsko krizo, in še in še. Več na tej povezavi.
Martin Valič igra glavnega junaka Metoda Zieglerja v gledališki predstavi Ikarus. Poslušajte, kaj ima za povedati o svojih izkušnjah s predstavo in o svojem počutju v ekipi.
