Gastarbeiter: naša prva produkcija

Pred približno dvemi leti se je začelo. Scenarij za kratki film Gastarbeiter je bil napisan. Treba je bilo le še najti ekipo, ki bo vse skupaj posnela. Prvi koraki so bili zanimivi, skoraj 'garažni'. Ekipa se je sestavljala kar sama. Seveda ni bilo enostavno, saj smo se vsi prvič lotevali nečesa takšnega. Vendar ravno zato, ker smo bili neizkušeni, skoraj naivni, smo se vsega skupaj lotili še s toliko večjo vnemo.

Od iskanja samih lokacij za ta nenavaden film, do scenografije, ki je skušala iz posavskih kotičkov ustvariti iluzijo industrijske cone sredi Nemčije, vse smo izvajali z odnosom profesionalcev, a s financami amaterjev. Projekt je bil večji od nas, zato smo morali zrasti, da smo mu bili kos. Kar je bila še pred nekaj tedni peščica skorajšnjih neznancev, je bila zdaj utečena ekipa, ki je dihala samo še za eno stvar - ta film bomo posneli, pa četudi na račun zdrave pameti.

Cel julij so potekali snemalni dnevi. Sedem jih je bilo, včasih tudi po tri dni zaporedno. Rekord v številu budnih ur je podrl snemalec Ignac Bakše, takoj za njim je pa bil glavni igralec Sandi Lopatec.

Po mnogo prekratki postprodukciji smo organizirali predavajanje. Kratki film je uzrl luč dneva in vsi smo trepetali, kako ga bodo sprejeli.

Kratki film, ogled prost

Množica, ki je prišla na projekcijo, nas je vse navdala s pozitivno energijo. Bučen aplavz in pozitivne kritike so nas napolnile s svežimi zagoni in vedeli smo, da mora Little Rooster nadaljevati svojo pot.

Krstna projekcija na Senovem, pogovor po predvajanju

Že med samim snemanjem se je porodila zamisel, da bi filmsko zgodbo razširili še na gledališko predstavo. Režiser se je znova lotil pisanja in zgodbo razširil, da razkrije ozadje dogodkov, ki so bili v kratkem filmu prikriti.

Tako je nastala še gledališka predstava Gastarbeiter. Od sredine avgusta (ko je še potekala postprodukcija filma) do začetka novembra so potekale vaje in 8. novembra nam je uspelo Gastarbeiterja postaviti še na odrske deske.

Z obema projektoma, tako s kratkim filmom kot z gledališko predstavo smo gostovali po Sloveniji. Kamorkoli smo prišli, so nas pozdravili in nam čestitali za pogumno zgodbo. Danes, v času rastoče begunske problematike bi lahko celo rekli, da je napovedovala dogodke, ki so sledili.

“Predstava Gastarbeiter je zaradi svoje aktualnosti, avtorskega pristopa in sodobnega gledališkega izraza nekaj kar zelo redko vidimo na odrih odraslih ljubiteljskih skupin in zato si želim, da boste imeli še veliko ponovitev. Upam, da boste še naprej delali projekte, ki nimajo namena gledalcev le zabavati in jim omogočati, da pozabljajo na vsakdan ampak takšne, ki treznijo in opominjajo.”

— Ana Ruter

S projektom smo si prislužili tudi dve nagradi. Goran Miljanovič je prejel regionalno nagrado Linhartovega srečanja za najboljšo stransko moško vlogo za lik Zlatana, režiser in avtor Rok Sanda pa priznanje Zveze kulturnih društev Krško za dosežek leta. Prav tako pa se je film predvajal na Festivalu slovenskega filma.

Vsekakor je bil Gastarbeiter - dvojni projekt - uspešnica za novo nastalo organizacijo, saj smo prvič stopili tako na platna kot na deske. Z obema prvencema smo se veliko naučili, kar smo tudi pokazali z naslednjo predstavo Ikarus, čez dober mesec dni, 17. maja 2016, bomo pa pokazali tudi z  novim kratkim filmom Dora.

Spremljajte nas!

Leto petelina

Letošnje leto je bilo zares leto petelina. S pomočjo podpore nam je lani uspelo izpeljati dva unikatna projekta, ki smo ju zdaj uspešno nadgradili. A tisto je bil šele začetek dolge in drzne poti. Letos smo namreč stopili na lastne noge in pokazali svoje petelinje perje.

Ustanovili smo društvo in stopili na samostojno pot. Imeli smo težave. Seveda. Saj imaš vedno težave, ko začneš. Glavna med njimi je bila, da smo bili brez finančne podpore. Mi pa komaj čakali, da postavimo na oder novo zgodbo. Da v gibajoče slike spravimo nov filmski scenarij.

Veliko je bilo skeptikov. Ljudi, ki so nas metali v isti koš z drugimi, ki so šli podobno pot. A menim, da smo skeptike v manj kot letu, če ne že popolnoma kupili, pa vsaj spravili v dvom. Mogoče je pa res kaj na teh petelinih.

Gastarbeiter, kratki film in gledališka predstava

Nikoli ne bom pozabil, kdo je na začetku verjel v nas. Društvo Kamenček in DKD Svoboda Senovo, dve društvi, ki sta imeli svoj lasten program, sta nas vzeli pod svoje okrilje in samo po njuni dobri volji smo uspeli spraviti pod streho dva večja projekta, Gastarbeiter: kratki film in Gastarbeiter: gledališko predstavo. Seveda pa smo se na njiju še dodatno kalili v 2015.

“Gastarbeiter me je navušil nad ustvarjanjem zgodb in komaj čakam na podobne projekte.”

— Blaž Milar (Miro v predstavi Gastarbeiter)

V začetku leta smo oba projekta pripeljali v domače loge glavnega igralca, Sandija Lopatca, kjer smo publiko navdušili. Prav tako smo se s kratkim filmom udeležili Festivala slovenskega filma. S predstavo pa smo v letu dni dosegli 7 nastopov, kar za prvo predstavo, in to še takšno s težko socialno tematiko, ni majhen dosežek.

Gastarbeiter tako počasi zaključuje svojo kariero in lega v počitek v arhivih Little Roosterja. Si ga kdo še ni ogledal? Bi si ga želel? Celotno predstavo imamo namreč posneto. Kdo ve, mogoče jo celo nekoč naložimo na splet. Bi vas to zanimalo?

Dora, kratki film

Avdicije za Doro je obiskalo presenetljivo število ljudi. Če je na avdicijo za prvi kratki film prišlo komaj da dovolj igralcev, je pri Dori bilo obratno. Za moške vloge je bila udeležba 400%, za ženske vloge pa kar 1000%. Torej, izbrali smo vsakega četrtega moškega in vsako deseto žensko. Zgleda smo prebili neko nevidno ograjo, ki se je še sami nismo zavedali.

“Najbolj mi bodo ostali v spominu gostoljubni domačini, iskrena in zagnana mlada ekipa ter nepredvidljive okoliščine, ki so sestavni del ustvarjanja.”

— Nika Devetak (Katja v filmu Dora)

Dora je bil tudi prvi projekt, kjer smo k sodelovanju povabili dodatno ekipo, da smo si s tem okrepili kader. Ekipa iz Barbar Studio je svojo nalogo opravila odlično in končnemu izdelku se bo nedvomno poznalo, da smo imeli poleg izkušeno ekipo, ki se spozna na svetlobo.

Trenutno je kratki film v fazi postprodukcije. Ravno prejšnji teden je prišel montažni final cut v moje roke. Trenutno opravljam nekaj režijskih popravkov, nakar pa gre dalje v zvočno in glasbeno obdelavo. V nekaj dneh lahko pričakujete izsek iz filma, v začetku 2016 pa tudi premiero.

Ikarus

Pa smo pri našem paradnem konju. Večina gledalcev, ko pridejo iz dvorane, če me najdejo kje v kakšnem kotu, me povprašajo, koliko časa sem pisal scenarij. Pet mesecev, če slučajno koga zanima. Ampak bolj pomembno od tega je, koliko časa je posvetila ekipa temu projektu. Koliko časa so potrpežljivo prihajali na vaje, brusili ostre robove, izboljševali, da smo lahko na koncu na oder postavili končan izdelek. Ni bilo lahko. Ampak se je očitno obrestovalo.

Predstava namreč navdušuje. Po treh uspešnih posavskih predpremierah smo šli oktobra v Gorico tipati, kako bodo nanjo odreagirali v krajih, ki se jih ta predstava neposredno dotika. Vsi smo bili presenečeni nad odzivom! Stoječe ovacije so največja čast, ki ti jo lahko pokloni občinstvo in Ikarusova ekipa jih še dolgo ne bo pozabila.

“Želel sem se preizkusit v gledališču. Z Ikarusom pa sem poleg odra spoznal še sebe ter dobre soigralce s katerimi smo se povezali kot prijatelji.”

— Martin Valič (Metod v predstavi Ikarus)

Še dva dosežka Ikarusa je pomembno omeniti. Prvič smo bili vključeni v gledališki abonma kulturne ustanove in prvič smo nastopili za mladino. Sploh slednje je za izpostaviti, saj smo z Ikarusom zdaj igrali že za več kot 1.000 otrok in mladih iz osnovnih šol občine Krško, občine Kostanjevica na Krki, Šentjerneja in Šmarjete ter področja Zagorja ob Savi.

Vsekakor je pa najbolj neverjetno od vsega skupaj to, da je Ikarus v manj kot štirih mesecih nastopil na odru že kar enajstkrat.

Ekipa

Vsi ti naši dosežki so nekaj neverjetnega. Mogoče se bo komu zdelo, da po nepotrebnem hvalim, ali napihujem, ampak ni to. Preprosto navdušen sem nad tem kar nam je uspelo ustvariti v tako kratkem času. Še pred dvemi leti sem bil sam za pisalno mizo s svojim kulijem, ko sem napisal prvo zgodbo, ki je začela ta val. Zdaj pa smo ogromna ekipa ljudi, ki skupaj ustvarjamo zgodbe, tako na odru in pred kamero, kot v zaodrju in ob koncu kadra. Ta društveni duh, ki nas žene naprej, da ustvarjamo, poustvarjamo in inoviramo, je tisti, ki nas dela takšne... peteline. Ki trmasto rinijo dalje, ko jim drugi rečejo: nemogoče, ne da se, ni šans.

Kaj pa 2016?

Veliko nas še čaka, to brez  dvoma. Projekti živijo dalje, rastejo in cvetijo, medtem pa, zdaj ko je končno vsaj malo zatišja, pripravljamo nove zgodbe. Tri projekte pravzaprav. Ampak zaenkrat ostanimo zgolj pri tem, da če je bilo leto 2015 leto malega petelina, bo 2016 leto velikega. Mogoče bodo pa potem tudi še tisti redki skeptiki začeli verjet v nas in v našo zgodbo.

Little Rooster na FSFju

Ob polnoletnosti Festivala slovenskega filma se je na njem pojavil tudi naš film Gastarbeiter, ki se je predvajal v ekskluzivnem programu AKTV. Veseli smo, da smo s svojim prvim projektom že uspeli priti na ta del programa in upamo na še večje uspehe v naslednjih letih.

Del ekipe se je udeležil ogleda filmskih produkcij, kjer smo bili tudi zelo ponosni na naše domače ustvarjalce DZMP, ki imajo kar pet filmov v tekmovalnem programu.

Naš film se je vrtel ravno na leto, ko se je FSF poklonil z nagrado za življenjsko delo producentki Dunji Klemenc, ki jo ogromno prispevala k slovenski filmski produkciji (npr. Na "nikogaršnji zemlji" - tujejezični oskar). Čestitamo!

Izkušnje in znanje producentske hiše kot je Studio Maj bi zagotovo veliko pripomogle ustvarjalcem, ki so šele na začetku svoje poti.

Rok Sanda