Little Rooster Productions

Tag: intervju

Intervju z igralsko ekipo Skiner

Rutina, dvojnostin soočenje po mnenju mlade uigrane igralske ekipe (Nejc Jezernik, Maja Pinterič in Jure Rajšp), najbolje opišejo njihov najnovejši skupni gledališki projekt SKINER.

Kakšna je bila predstava o Skinerju po prvem branju scenarija?

Nejc: Po prvem branju je izstopal res zanimiv tekst, in komaj sem čakal, da izvem, kako si je Rokzadevo zamislil na odru, ker sem imel v glavi sto idej o tem, kaj bi se dalo s prebranega narediti, in ker sem videl Rokove prejšnje predstave, nisem pričakoval takega teksta in sem komaj čakal, da začnemo z vajami.

Maja: Je pa res, da smo zaradi narave teksta imeli dosti vprašanj, zato je sprva bilo treba marsikaj razčistiti, nato pa je proces stekel brez težav.

Jure: Jaz sem bil evforičen, saj je pred prvim srečanjem s tekstom bilo pričakovanje veliko. Rok nam je napovedal, da pripravlja tekst, ki ga bomo prvič odprli na točno določen datum in ko sem ga prebral, me je takoj pritegnil. Tekst prebereš v šusu, je sodoben in vidi se, da v sebi skriva več, kot lahko odkriješ ob prvem branju.

Kako se je ideja o Skinerju spremenila, če primerjano prvo srečanje s tekstom in uprizoritev?

Maja: Veliko se je zgodilo, nisem si predstavljala, da bo končni produkt, takšen kot je, saj je nastalo nekaj čisto posebnega – skupaj smo ustvarjali, razvijali tekst in delali na tem, da bo nam, igralcem, bilo udobno v liku, vse negotovosti smo odpravili in izpilili zadevo.

Nejc: Takoj po prvem branju so se začele stvari tako hitro odvijati, da sploh ni bilo več prvotne predstave o tekstu, saj samo bili nenehno vključeni v proces in zadeve so se razvijale same po sebi. Toliko smo se prepustili skupnemu nastajanju, da je predstava nastajala in, od začetka vaj do premiere, nas je spremljal občutek “to je to!”

Jure: Ravno zaradi hitrega in intenzivnega procesa nastajanja je bilo delo na predstavi organsko, vse je bilo jasno. Zdaj si ne znam predstavljati, da bi končni izdelek bil drugačen, saj smo vsa vprašanja reševali sproti in skupaj, in zdi se mi, da se usklajeno skupno delo vidi ob ogledu. Delali smo na tem, da se tisti, ki izreče repliko počuti udobno in ideje so kar švigale.

Nejc: Ko gledam nazaj se mi zdi, kot da bi ob prvem branju vsi vedeli, da bo produkt izgledal tako, kot izgleda.

Kako bi opisali vaš lik?

Maja: Jaz igram Zojo, ki je ena super punca. Je nova cimra, ki pride živet k Lovrotu in Skinerju. Je mlada študentka in nekoliko naivna. Noče razočarati ljudi okoli sebe, vidi probleme, jih skuša rešiti, vendar zaradi njene naučenosti poslušati druge včasih pusti, da kdo gre preko nje. Vendar, ko ji prekipi, še posebej skozi dozorevanje lika, se upre in zraste. Ključnega pomena je, da se okoli nje določeni problem razrešijo. Moj drug lik, Phobos, je veliko bolj potenciran, saj ljudje veliko bolj priznavajo fobije kot bogove. Vse rešuje skozi humor, zabava se tudi na račun drugih, je večno nagajiv in posmehljiv.

Jure: En izmed mojih likov je Lovro, ki se mi zdi nekdo, ki bi ga želel imeti ob sebi. Je prijatelj, ki ti stoji ob strani, ampak dostikrat zatira svoje interese. Je intuitiven, hitro začuti in se zaveda kaj se dogaja. Predvsem se mi zdi, da sebe premalo upošteva, vendar želi v odnosu do drugih bit karseda iskren. Drugi lik, ki ga igram je Deimos. On je druga sfera, ki je zafrustriran, saj se mu zdi, da ni toliko upoštevan kot bi lahko bil, hkrati pa je nekdo, ki blazno uživa v tem, kar počne. Njemu je dogajanje v predstavi v velik užitek, vendar si želi, da bi se zadeve odvile drugače.

Nejc: Skiner pa se mi zdi nekdo, ki uživa življenje, navzven je velik flegmatik, bolj se briga za svoje interese, kot za interese ostalih. Živi v svojem svetu, kjer se počuti varnega. Njegova flegmatičnost in brezskrbnost delujeta kot obrambna mehanizma pred nečim drugim, vendar to dobro skriva. Kadar bi mogel pokazat neka čustva, jih projicira preko humorja in preobrazi. Čustveno je nedostopen, vendar si globoko v sebi želi, da bi lahko vse to sprostil in se prepustil.

Lovro / Deimos (Jure Rajšp), Skiner (Nejc Jezernik) in Zoja / Phobos (Maja Pinterič)

Kako poteka delo v manjši ekipi?

Maja: Meni se zdi, da super, saj sem od prej bila navajena dela v večji ekipi. Ko je manj ljudi v procesu, pri nas trije igralci in Rok, kjer smo imeli intenzivne vaje en mesec in skupaj preživljali po cele dni, smo se povezali tako, kot si sploh nismo mogli predstavljati.

Nejc: V procesu se da tudi hitreje več naredit, saj se lažje vživiš in predvsem imaš več časa, da iste prizor večkrat ponoviš. Prednost majhne ekipe se mi zdi predvsem, da smo se lažje usklajevali za vaje.

Jure: Predstava je intimne narave, tudi v smislu, da je narejena za manjšo publiko. Ker smo samo trije oziroma štirje, se mi zdi, da zelo hitro dosežeš kemijo. Pri nas se mi zdi super, da smo tako hitro dosegli povezanost, saj smo si lahko zaupali in mislim, da se to odraža v predstavi.

Maja: Čar pri Skinerju je, da imamo vsi enakomerno porazdeljene vloge, zato ni bilo problema, da bi moral nekdo med delovnim procesom počakat na svoj del, vedno si vključen in soustvarjaš z vsemi.

Kakšne so bile tipične vaje?

Maja: Vaje so bile celodnevne in so nas zato kar izčrpale, ampak smo bili zjutraj ponovno pripravljeni na delo. Glede vsebine vaj: sprva smo se ogreli se pogovorili o likih, povezavah med njimi in morebitnih nesigurnostih, vadili po prizorih in predelali Rokov feedback, na koncu zlepili prizore skupaj, proti koncu procesa odigrali predstavo in pokomentirali po koncu. V zadnjih fazah nas je čakal še izziv, da smo uskladili tehnični vidik predstave.

Jure: Najbolj se mi zdi učinkovito, da smo po komentarjih zadevo sprobali in videli kam pelje, zato je bil sam proces, kljub intenziteti, zelo lep in v tipičnem dnevu smo zraven izvedli še refleksijo, kar je bilo super.

Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri projektu?

Maja: Jaz sem pri Little Roosterju od samega začetka ustvarjanja predstav. Mislim, da sva z Rokom vzpostavila nek dober način dela in če je ima Rok na vidiku nov projekt, bom vedno z veseljem sodelovala.

Jure: Ko me je Rok kontaktiral in mi razložil, da bi projekt pripravili hitro in da bi delo zaživelo v majhni ekipi, sem bil takoj za. Bilo mi je v izziv videti, kako je, ko se projekt res dela tako kot se mora: delo je bilo vsakodnevno in intenzivno, zato se od samega procesa ne moreš oddaljit in zaživiš skupaj s predstavo. Dodatno sem želel videti nov Rokov projekt, saj sem z Little Roosterjem že sodeloval kot dupleta in zanimalo me je kako proces poteka od začetka.

Nejc: Odkar sem prvič videl Ikarusa na Linhartovem srečanju, sem bil navdušen in sem si želel sodelovati s celotno ekipo. Pri naslednjem projektu, Feniksu, se mi je potrdilo, da je to, kar sem začutil, odraz dela v super ekipi. Ko me je Rok kontaktiral, sem bil zelo zaseden, vendar me je hitro dobil zraven, ko mi je povedal, da sta v ekipi še Jure in Maja, sem si rekel, da ni šans da tole zamudim.

Maja: Priznaj, ko si me videl na odru si rekel: “če bom imel kdaj možnost sodelovat z njo, bom!”

Nejc: Pustimo kar pri tem (smeh).

Uigrana ekipa je bila za svoje igralske dosežke nagrajena na regijskem Linhartovem srečanju, sodelovala pa je tudi na državnem Linhartovem srečanju, kjer je Jure Rajšp prejel matička za najboljšo moško vlogo. Čez dober teden pa jih čaka udeležba na Čufarjevih dnevih.

Z ustvarjalci se je pogovarjala Nuša.

Več o projektu
2018-11-06
Iz zaodrja: Urška Mazej, scenografinja in kostumografinja

Urška Mazej je slikarka, ki se ukvarja s scenografijo in kostumografijo pri gledaliških in filmskih projektih, med drugim je sodelovala pri filmih Psi brezčasja (2015) in Strah(2016). Z Little Roosterjem je prvič sodelovala pri filmu Dora(2016) njene najnovejše podvige pa so na ogledate v gledališki predstavi Feniks.

Kako si se navdušila za scenografijo in kostumografijo?

Prvič sem na tak način sodelovala pri filmu Psi brezčasja, ki se je snemal v mojem domačem Velenju. Način dela, kjer si z ekipo 30 do 40 dni na kupu med snemanjem in pripravami, me je enostavno zagrabil. Odločila sem se, da je to nekako to, kar mene zanima in bi v prihodnosti počela.

Kako je prišlo do sodelovanja z ekipo Little Roosterja?

Urška je z Little Roosterjem prvič sodelovala kot kostumografinja pri filmu Dora (2016).

Spomnim se, da sem spoznala Roka že takrat, ko je delal Ikarusain kasneje me je kontaktiral, ko se je pripravljal kratki film Dora, ker so potrebovali nekoga za kostumografijo. Tako se je vse skupaj začelo. Je pa razlika med delom na gledališki predstavi in filmom zares ogromna. Na snemanju, kolikor to zna biti hektično, se scenografija in kostumografija postavlja znotraj nekih kadrov in vsi detajli morajo biti konkretizirani. Pri gledališču pa je pomembnejša celostna slika, videz prizora, ki se v nekem trenutku odvija na odru. Omogoča veliko več poigravanja s simboliko in več je poseganja v neke druge umetniške sfere, kot so, recimo zame, kiparstvo in slikarstvo.

Kako si se lotila scenografije in kostumografije pri Feniksu?

Na delovnem vikendu so se mi med obiskom Baze 20 vtisnile v spomin vertikale dreves.

Najhitreje mi je bila jasna barvna skala – že med prvimi branji scenarija sem si podčrtala Bertov komentar, da ni vse črno belo in si zabeležila, da bo barvna skala oblačil čimbolj siva in da se bo s tem dalo prednost zgodbi. Na nekaterih ključnih točkah pa smo šli v poudarke na rdeče, največ pri likih revolucionarja Slavka in njegovega brata Andreja, saj napetost med njima tvori centralni konflikt zgodbe. Veliko večji izziv pa je bil, kako z minimalno scenografijo skomunicirati prehajanje iz interierja v eksterierje med posameznimi prizori. Torej, kako postaviti sceno, da bo ordinacija z minimalnimi spremembami lahko dala tudi vtis gozda in obratno. Ko smo med delovnim vikendom v Kočevju obiskali Bazo 20, so se mi v gozdu vtisnile pokončne oblike, te vertikale dreves. Ko sem tisto popoldne prišla nazaj, smo se usedli in prišla je ideja stolpov, ki z obračanjem na eni strani prikazujejo površino, podobno lubju, na drugi pa sivino notranjih prostorov. Izkazali so se tudi za primerno rešitev za prizore v zaporih, ker igralcem lahko dajejo občutek utesnjenosti.

Pred Feniksom, ki govori o drugi svetovni vojni, si sodelovala kot scenografinja za film Strah(2016), ki problematizira porast neofašizma med mladimi. Kako si se lotila prikazovanja fašistične simbolike v obeh primerih?

Scenografije za film Strahrežiserja Dejana Baboška sem se lotila skozi oči protagonista – najstnika, ki so mu blizu popularne vsebine, ki dajejo sporočilo skladno z neofašizmom. V primeru nacista Stieberja v Feniksu sem z obleko tudi označevala predvsem njegov položaj v družbi v tistem času – torej mariborski Nemec, ki ima čedalje večjo veljavo v družbi. V obeh primerih sem se torej malo poskušala izogibati direktnim simbolom, ker mislim, da so že preveč videni in znani in da vizualno prikazovanje predstavlja instantno rešitev. Vseeno pa smo v obeh primerih prišli do zaključka, da zaradi jasnosti in hitrosti sporočila na nekaterih mestih simbole potrebujemo.

Poskušala sem se izogibati rabi direktnih simbolov, saj lahko marsikaj povemo že z zgodbo samo.

Začetek druge svetovne vojne je zaznamovalo vsesplošno pomanjkanje vsega. Kako se je to odražalo na oblačilih v tistem času?

Tako kot hrano se je večina tehničnih materialov uporabila za vojne namene in na ljudeh so dostikrat obvisela stara ponošena oblačila. Skromne količine dobrin, ki so bile na voljo, je bilo moč dobiti z nakaznicami za določeno število točk. Še posebej hitro je pošlo usnje in tako je na neki točki po Ljubljani vsenaokoli klopotalo, ker je večina civilnega prebivalstva hodila naokrog v čevljih z lesenimi podplati.

Kaj bi izpostavila glede sodelovanja z ekipo Little Rooster?

To je čudovita ekipa, s katero je bilo zelo lahko sodelovati in scenarij je bil fenomenalno dobro napisan. Scenografija je bila velik izziv in brez našega Klemna Štiha, ki je sestavljal lesene bloke in pomagal barvati material, se ne bi zgodilo vse to kar zdaj stoji na odru.

Z Urško se je pogovarjala Meta.
2017-05-30
Intervju z Majo Pinterič

Nežka: Gastarbeiter; Zora Monti: Ikarus; Olga Požar: Feniks

Maja Pinterič je 20-letna Brežičanka, študentka komunikologije, ki z društvom Little Rooster sodeluje že pri svojem tretjem projektu. Ujeli smo jo med vajami za predstavo Feniks, ki bo premierno 20. aprila v Krškem.

Kaj ti pomeni igra?
Z gledališčem se ukvarjam že od osnovne šole naprej, malo bolj poglobljeno sem začela delati v gimnaziji. Na te začetne nastope še vedno gledam kot na zabavno in simpatično izkušnjo, vendar je prvo sodelovanje z Little Roosterjem pri predstavi Gastarbeiter zame pomenilo velik preskok. Srečala sem se s čisto drugim načinom dela, ker je režiser od nas zahteval, da do potankosti raziščemo svoj lik, prepoznamo njegova čustva in razmišljanja. To me spodbuja, da bolje opazujem in razumem ljudi okrog sebe. Da grem lahko ven iz sebe in postanem nekdo drug, pa me tudi sprošča in zabava.

Prihajajoča predstava Feniks, kjer igraš vodjo mariborskega upora Olgo Požar je nadaljevanje zgodbe iz Ikarusa, kjer si goriška gospodinja Zora Monti. Sta to dve popolnoma različni osebi?
Zagotovo imata povsem različne vrednote. Zori Monti največ pomenijo osebni odnosi, otrok in lastno preživetje. Za širše dogajanje okoli sebe se ne zanima. Olga pa se nesebično bori za nekaj, kar zadeva širšo skupino ljudi. Kljub temu pa sta tako Zora in Olga dovolj pogumni, da lahko sprejmeta, da ju je nekdo razočaral in gresta naprej, ker se zavedata svojih ciljev.

Kateri lik ti je ljubši?
Mislim, da bi se Zora prej vdala kot Olga, ki se ne zadovolji samo s tem, da bo preživela. Postavi se za ideale in je pripravljena plačati ceno za to. V tem smislu je bolj izpolnjena oseba in zato tudi bolj zanimiv in kompleksen igralski izziv.

Kako bi na kratko opisala Olgo Požar?
Olga na začetku predstave dela kot medicinska sestra, a prevzema veliko več odgovornosti, kot se zdi na prvi pogled. Ima močna čustva, a ljudem, ki jih ima rada, ne pusti, da bi jo imeli za norca. Je samosvoja, poskuša ostati trdna v svetu, kjer ni toliko prostora za ženske. Svojo vlogo v uporu jemlje zelo resno, je pa na drugih področjih mogoče malo slepa. Vsekakor jo občudujem, ker je ostala močna v trenutkih, ko je bilo najtežje. Po drugi strani pa se ne bi mogla, tako kot ona, jezno in nenadno raziti z nekom, ki ga imam rada zato, da bi lahko podprla neko gibanje.

Se Olga kadarkoli pretvarja, skuša navzven delovati drugačna, kot je v resnici?
Olga mora preživeti in vladati v svetu moških, zato se velikokrat dela močnejšo, kot je v resnici. Tudi njen odnos do Magde, ki pusti, da drugi delajo z njo, kar hočejo, je le na videz konflikten. Na zunaj Magdi nasprotuje, v resnici pa ji daje oporo, ker bi rada, da bi se postavila zase.

Še vedno igrate tudi Ikarusa. Kako ti je prestopati iz Zorinih v Olgine čevlje?
Drugačen občutek je že na začetku predstave. Pri Zori je na začetku čutiti še vedno neko lahkotnost, nič slabega se ne dogaja. Pri Olgi pa se že od vsega začetka nabira živčnost, čuti se, da ji nekaj ne da spat ponoči.

V Gastarbeiterju govoriš z ukrajinskim naglasom, v Ikarusu mešanico primorščine in italijanščine, za Feniksa pa si osvojila kar tri naglase: mariborskega, notranjskega in kočevskega. Kako se lotevaš vseh teh jezikovnih izzivov?
Pri Gastarbeiterju sem se s tem izzivom spopadala prvič in na začetku se mi je zdelo skoraj nemogoče. Potem pa sem si po nasvetu režiserja ogledala nekaj posnetkov z ukrajinsko govorečimi, si vtisnila v spomin glavne značilnosti tega jezika in naglas hitro tudi osvojila. Pri Ikarusu in Feniksu pa so nam na pomoč priskočili Primorci, Mariborčani in Kočevarji. Všeč mi je, da pri igranju uporabljamo naglase, saj se mi tako situacije, ki jih igramo, zdijo veliko bolj resnične in zanimive.

Sklepna misel pred tretjo premiero?
Res sem vesela, da imam priložnost igrati v teh predstavah. Sploh zadnji lik – Olga, je vloga, v katero se rada podam. Mislim, da bo predstava velika uspešnica.

Majo si lahko v vlogi Olge ogledate na premieri gledališke predstave Feniks 20.4.2017. Vstopnice so že na voljo na blagajni Kulturnega doma Krško.

Z Majo se je pogovarjala Meta.

Premiera
2017-04-07
Pogovor s Saro Horžen, kratki film Dora

Sara Horžen. Avtorica radijskih oddaj na Radiu Študent, producentka, dramatičarka, igralka v filmu in gledališču. Kot se spodobi za žensko njenega kova, stalno v procesu izobraževanja in ustvarjanja. V filmu Dora igra stransko vlogo Alje.

Kdaj se je začela tvoja igralska pot?

Igra me zanima odkar pomnim. Že za prababico sem kot mala punčka prirejala nastope za zaveso, ki je ločevala domačo kuhinjo in jedilnico. Celo osnovno in srednjo šolo sem obiskovala dramski krožek. Spomnim se, da sem cel čas govorila, da si želim biti igralka.

Torej se z igralstvom ukvarjaš že od otroštva?

Bili so odvodi vmes, ko so prevladale druge obveznosti, delo, študij. Ko je prišel čas vpisov na fakultete nekako nisem zbrala poguma, da bi se prijavila na sprejemne izpite na AGRFT-ju. Mogoče mi je takrat manjkalo samozavesti in tako sem pristala na politologiji, (ker sem nekaj pač morala vpisati). Tekom celotnega študija sem razmišljala o AGRFT-ju ali kakšni drugi igralski šoli, mogoče v tujini, ampak to je vse nekako odzvanjalo v ozadju.

Kako si se potem zopet znašla nazaj na svoji poti?

Pri 27-tih sem dobila priložnost nastopati kot stand-up komedijantka, česar sem se lotila in bila kar uspešna, vendar sem naposled ugotovila, da na ta način le iščem stik z odrom. Sledil je Radio Študent in začel se mi je odpirati nov svet.

Torej je delo na Radio Študentu vplivalo na razvoj tvoje umetniške plati?

Ja, na Radiu Študent sem dobila priložnost raziskovati in razvijati svoje talente. To je prostor, kjer lahko poskusiš marsikaj brez občutka slabe vesti. V tistem obdobju sem tudi spoznala določene ljudi, preko katerih sem izvedela za Igralski studio bratov Vajevec.

Kjer si lahko dodatno razvijala svoje igralske talente? Lahko kaj več poveš o Studiu Bratov Vajevec?

V vseh teh letih sem svoj igralski aparat razvijala na mnogoterih delavnicah igre, giba, glasu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Nekako pa sem se najbolj našla v pristopih, ki stremijo k čim bolj naravni in iskreni igri. Hodila sem k Viktorju Ljubutinu, ki dela po sistemu Stanislavskega. Sem redna članica Igralskega studia bratov Vajevec, kjer delamo po metodi Leeja Strasberga. Ta pristop omogoča, da s pomočjo čutnega spomina in določenih vaj raziskujemo značaje z namenom, da so čimbolj verodostojni in verjetni. Če si v svojem liku pristen, potem lahko ljudjeverjamejo, da ta lik živi v resničnem življenju

In tudi na posnetku se opazi tvoja sproščenost. Kako ti je bilo igrati homoseksualni lik?

Nisem se trudila z nekimi stereotipnimi gestami kazati navzven Aljino istospolno usmerjenost. Zame je bilo to povsem enostavno – namesto v fanta sem se zaljubila v žensko. Lik Alje zame predstavlja zagnano žensko, borko za pravice, hkrati je pa zaljubljena. O njeni lezbičnosti nisem razmišljala na način, da bi to posebej izpostavljala navzven. Zame je to nekaj najbolj popolnoma naravnega in nikoli nisem skozi priprave na vlogo pomislila, da bi se zatekala h kakšnim stereotipom. Super mi je, da sem se imela priložnost vživeti v ta lik, ker se mi zdi problematika, ki jo film obravnava, a pomembna v sodobni družbi. Super mi je, da sem del tega in da lahko na tak način opozorimo na nekaj kar je totalen absurd.

Dora je odgovor na zadnji referendum, konkretneje na tiste, ki so molčali. Zakaj meniš, da je bila tako slaba odzivnost na volitvah?

Ljudje so apatični, tako kot na vsakem področju. V tem trenutku se tudi sama počutim, nemočno in verjetno se tako tudi večina ljudi počuti. Problem je pomanjkanje empatije. Ljudje se zavedajo, da problem obstaja, niso pa dovolj empatični, da bi svojo rit zganili s kavča in šli vsaj obkrožiti. Na koncu se vsak briga zase…

Kako ti je bilo pa na samem snemanju kratkega filma Dora?

Ekipa je super in na snemanju sem se počutila zelo dobro. Kljub temu, da smo bili omejeni s časom, so bili fantje mirni in skulirani. Meni je bilo zato zelo prijetno. Celotna ekipa je bila zelo fajn in mi je bilo v veselje sodelovati z njimi.

Kakšne so bile priprave na tvoj lik?

Dobili smo se z Rokom (režiserjem) in Niko (glavno igralko) ter vadili, s soigralko Niko pa še tudi z najinim mentorjem iz studia Bratov Vajevec, kjer sva se veliko pomenili o najinih vlogah. Uporabili sva tehniko, kjer si narediš substitut. To pomeni, da si za nasprotje predstavljaš nekoga drugega, kar nama je z Niko pomagalo, da sva si ustvarili medsebojno privlačnost. Hkrati pa pomeni, da sva si morali zaupati in biti profesionalni. Tako je bilo vse lažje narediti in je igra izgledala bolj pristno in verodostojno. Sicer pa sem za svoj lik uporabila še nekatere druge tehnike, da sem lahko izpostavila srčnost, a hkrati odločnost Alje.

Kakšne občutke si imela na avdiciji?

Na sami avdiciji sem imela dober občutek. Že zaradi same ekipe sem se počutila zelo sproščeno, zadovoljna sem bila s svojim nastopom. Občutek sem imela, da se je že na avdiciji začutila neka vzajemna kemija, sinergija med nami. S soigralko Niko se poznava že od prej, zato nama je bilo še toliko bolj zabavno, ko sva bili obe izbrani za igranje v filmu.

Saro boste lahko videli že 3. junija 2016 ob 20.15, v Mencingerjevi hiši v Krškem, kjer se bo premierno zavrtel kratki film Dora.
2016-05-31
Intervju z glavno igralko kratkega filma Dora

Nika Devetak je 19-letna Grosupeljčanka. Je študentka prvega letnika pravne fakultete v Ljubljani, poleg tega pa tudi navdušenka nad dramsko igro in glavna igralka v lani posnetem kratkem filmu Dora.

Kaj je glavna ideja kratkega filma Dora?
Mislim, da je glavna ideja zgodbe, da ni nič narobe, če se še iščemo in raziskujemo svojo osebnost, pri tem pa poskusimo tudi kakšno stvar, ki jo drugi ne odobravajo. Potrebno je, da ravnamo v skladu s svojimi občutki in smo pri tem iskreni, do drugih in do sebe. To je storila tudi Katja. Zbrala je pogum, se podala v razmerje z deset let starejšo punco, svojo usmerjenost pa je poskušala pokazati tudi navzven.

Kakšen pa je tvoj pogled na homoseksualnost?
Ljubezen je močna življenjska sila, ki zaznamuje naša življenja. V zvezo vstopimo, ko sami tako začutimo, pri tem pa se moramo znati poslušati in zanemariti opazke naše okolice. Pred kratkim me je obogatila izkušnja z dvema homoseksualcema. Z njima sem imela ločen stik, z vsakim na svojem delovnem področju, na katerem sta zelo uspešna. Ko sem izvedela, da sta par, me je ta novica prav osrečila. Perfect fit! Prav občudujem njun odnos. Srčnost, iskrenost, pa še čut za umetnost imata! 🙂 V njuni družbi se prijetno počutim. S svojo spolno opredelitvijo nikakor ne skušata vplivati na druge. Mislim, da je njun odnos vreden spoštovanja.

Drugi krog avdicije v Šentjerneju.

Kako si prišla do vloge?
Mislim, da je bila nedelja zvečer. Sedela sem za računalnikom, prebirala objave na Facebooku in med njimi opazila tudi avdicijo za kratki film. V glavi sem si že takoj ob prijavi rekla, naj ne pričakujem ničesar oziroma naj pričakujem to, da me ne bodo izbrali. Ljudje, ki so vodili avdicijo so bili čisto neznani in nisem vedela kaj sploh pričakovati. Dobila sem scenarij, si ga šla na ulico prebrat potem pa stopila na oder. Spomnim se, da ko sem stala tam in govorila svoje besedilo, nisem razmišljala o tem kako govorim, ampak sem samo govorila. Začutila sem del tega, kar sem govorila. Ko sem izvedela, da grem v drugi krog sem bila ravno v fitnesu, nakupovanje z mami pa mi je polepšala novica, da sem dobila glavno vlogo.

Zakaj misliš, da je režiser izbral ravno tebe?
Zavedam se, da nisem konvencionalno dekle, da sem malo posebna oseba. Včasih to izražam s svojimi oblačili, včasih s svojim razmišljanjem. Mogoče je tudi to vplivalo na to, da sem bila izbrana.

V lanskem letu si zaigrala v kratkem filmu Traces of Life v stranski vlogi, v Dori pa te bomo prvič videli v glavni. Kako si se spoprijela s tem izzivom?
Že prej sem si nekako zadala cilj, da bom med poletjem zaigrala v filmu in to se je res zgodilo. Glavna vloga se mi zdi kot neka prelomnica. Je večji izziv, saj moraš skozi celotno snemanje ohranjati razpoloženje.

Priprave na prvi snemalni dan.

Sta si s Katjo podobni?
Definitivno v tem, da se obe še vedno iščeva.

Kdo je po tvoje največji nasprotnik glavnega lika?
Katjin nasprotnik je duhovnik Krištof. Soli ji pamet, njej in njenemu očetu vsiljuje mnenje in misli, da bo zaradi svojega družbenega položaja dosegel željeni cilj. Njega definitivno ne mara.

Najljubša anekdota s snemanja.
Prva stvar, ki mi pade na pamet, je hkrati moja največja igralska preizkušnja. V nekem prizoru sem morala biti iskreno emocionalna in se resnično zjokat. Razmišljala sem o svojem življenju in iskala nekaj čustveno primerljivega s prizorom. Med samim snemanjem je šlo snemalcu zvoka Sandiju na jok in to mi je res ostalo v spominu. Nikoli pa ne bom pozabila tudi gostoljubnosti ljudi, ki so nam odstopili svoj dom za snemanje. Svoje življenjsko okolje so prilagodili našemu snemanju, kar se mi zdi neverjetno.

Za kamerami.

Popularen filmski rek pravi, da gre med snemanjem narobe vse, kar gre lahko narobe. Kje pa ste vi imeli srečo?
Mislim da to, da nam je uspelo dobiti bistvo. Splet okoliščin doprinese svoje, ampak mislim, da nam je uspelo posneti film s katerim bomo na koncu zadovoljni. To je zame sreča. Pa sreča je tudi to, da nam je uspelo posneti zadnji prizor pred prvim snegom. 🙂

S kom v ekipi si se najbolj ujela?
Mislim, da je bila to najboljša ekipa. Z vsakim imaš nek stik, najbolj pa mi bodo v spominu ostali Slavc, Sandi in Dare. Skozi celotno snemanje so skrbeli za smeh in to mi je bilo res zelo všeč.

Kako bi opisala svoj odnos s Tiso oziroma Doro?
Doma imam dva psa, zato mi delo z njo ni predstavljalo nobenih težav in mislim, da sva se odlično ujeli. Tisa je prisrčna psička, lepo vzgojena in res se ji vidi, da ima dobre lastnike.

Za in pred kamerami je včasih prava gneča.

Načrti za prihodnost?
Trenutno je moja prioriteta študij, vsekakor pa se želim zraven ukvarjati tudi z dramsko igro.

Še kakšna zaključna misel?
Vloga mi je prinesla nove izkušnje, za kar sem zelo hvaležna. Vesela sem, da sem kreativno in delavno zapolnila del lanskega poletja. Spoznala sem veliko novih ljudi in se z njimi tudi lepo imela. Mislim, da bo film takšen kot mora biti in res se že veselim, da ga vidim.

Kratki film Dora prihaja na platno v juniju, napovednik pa si lahko ogledate kar sedaj.

2016-04-13
Stara Gorica je naša

Ko smo se zjutraj pripravljali na nastop za zamejske osnovnošolce, se je zgodilo nepredvidljivo – na celi ulici je zmanjkalo elektrike! Kot da se je sam Signor Calabro (goriški fašist iz naše predstave) s svojega groba zarotil proti nam in nam precvikal žice. Nismo se dali. Medtem, ko so tehniki pripravljali stvari naprej, smo se ostali že pripravljali na rezervno rešitev.

Nosili smo našega Ikarusa in vse potrebne rekvizite v sosednjo telovadnico, ki je imela dovolj naravne svetlobe. Načrte je bil tak: režiser in avtor predstave jih bo zamotil z nekaj uvodnimi besedami o predstavi, nakar bo ekipa odigrala drugo dejanje. Zdelo se nam je škoda, da ne bodo videli celotne igre, ampak bolje to, kot da jih pustimo praznih rok.

In tako smo se že vsi oblekli v kostume za drugo dejanje, ko pride tok nazaj. Tehniki hitro začnejo urejati svetlobno postavitev, mi se pa začnemo preoblačiti nazaj v kostume za prvo dejanje. Predstava bo tekla normalno. Hitro po Ikarusa in rekvizite. Nosite jih mimo otrok! Pa kaj če vas vidijo!

Jutranja predstava je potem stekla brez večjih težav, edino igralci so ostali brez ogrevalnih vaj in so pred mlade zamejce stopili ‘hladni’. Vendar jih je navdušenje mladih zamejskih Slovencev, ki so razumeli predstavo bolje kot katerakoli publika do zdaj, popolnoma ogrelo.

Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta

data-animation-override>
“Smo se čudili, da lahko ljudje od tako daleč postavijo na noge predstavo, ki se tiče kraja, za katerega smo mislili, da ga ne poznajo. Fantastično se nam je zdelo, da ste notri vpletli tri jezike: slovenščino, italijanščino in furlanščino. Tega niti goriška dramska skupina ne naredi.”
— Vili Prinčič, društvo Soška Fronta

Po predstavi je sledil popoldanski počitek. Nekateri smo se odločili za obisk sosednjega Sabotina, kjer smo lahko videli obnovljene kasarne iz prve svetovne vojne. To nam je pomagalo pri pripravah za večerno predstavo. Šele ko vidiš tisto skalovje, v katerega so vojaki vrtali svoje rove, zares razumeš strahote tistega časa. Na ogledu nas je spremljal Vili Prinčič, predstavnik društva Soška Fronta in naš vodič že na lanskem delovnem vikendu.

Večerna predstava je potekala brez večjih težav. Odraslo občinstvo so najprej ogreli lokalni gledališčniki s kratkim dvojezičnim performansom o prvi svetovni vojni, ki je publiko postavil v obdobje naše predstave. Po zaključku njihovega krajšega nastopa so se pa odstrle zavese in že je Martin Valič v vlogi Metoda Zieglerja zapeljal s svojim monociklom čez oder. Naivni, nasmejani Metod, ki ne ve, kaj vse ga je čakalo v naslednjih uri in pol.

Predstava se je gledalcev vidno dotaknila. Komični trenutki so našli nasmeške, tragični pa solze. Tudi ravnatelj Kulturnega doma Gorica je po predstavi povedal, da je ni boljše lokacije za to zgodbo, saj so goriški ljudje tisti, ki najbolj živo čutijo Ikarusovo zgodbo in usodo Slovencev tistega časa.

Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica

data-animation-override>
“Predstava sili k razmišljanju: da težimo k miroljubju, sožitju med narodi, še posebej na teritorijih, kjer so mešani narodi, kar je najvažnejše.”
— Igor Komel, Kulturni dom Gorica

S predstave smo se vračali utrujeni, zaspani, a polni elana, saj sta bila za nami že dvanajsti in trinajsti nastop s predstavo. Ikarus kar noče nehati leteti.

Galerija
2016-03-25
Intervju z Martinom Valičem, Ikarus

Martin Valič igra glavnega junaka Metoda Zieglerja v gledališki predstavi Ikarus. Poslušajte, kaj ima za povedati o svojih izkušnjah s predstavo in o svojem počutju v ekipi.
2016-02-20