V četrtek, 31. marca 2016, smo na oder Doma kulture Brežice stopili kar dvakrat: dopoldan za dijake gimnazije Brežice, popoldan pa še za vse ostale. S tem smo zaključili sezono poletov v domačem Posavju.
Kolaž slik iz obeh predstav.
V ekipi je kar nekaj bivših in trenutnih dijakov gimnazije Brežice, ki so se po daljšem ali krajšem času zopet srečali s svojimi profesorji.
data-animation-override> “Učiteljski poklic je resnično veliko poslanstvo. Ko si mlad in začetnik na svojem delovnem mestu niti ne slutiš kako veličastno se je srečati s svojimi bivšimi dijaki in jih videti v tako imenitni predstavi, kot je včeraj bila vaša. Celotna ekipa je zasijala v svoji vlogi, s svojo iskrenostjo in “brez dlake na jeziku” ste prikazali vso krutost manipulacij in laži, ki jo doživlja ljudstvo, predvsem mladi. Res je, tako kot pravi zgodba, tudi če ti kdaj pa kdaj zlomijo krila, važno je leteti.”
Dopoldansko predstavo pa nam je polepšal tudi obisk RTV-ja. O naši predstavi so pripravili krajši prispevek, ogledate pa si ga lahko na spodnji povezavi.
Ko smo se zjutraj pripravljali na nastop za zamejske osnovnošolce, se je zgodilo nepredvidljivo – na celi ulici je zmanjkalo elektrike! Kot da se je sam Signor Calabro (goriški fašist iz naše predstave) s svojega groba zarotil proti nam in nam precvikal žice. Nismo se dali. Medtem, ko so tehniki pripravljali stvari naprej, smo se ostali že pripravljali na rezervno rešitev.
Nosili smo našega Ikarusa in vse potrebne rekvizite v sosednjo telovadnico, ki je imela dovolj naravne svetlobe. Načrte je bil tak: režiser in avtor predstave jih bo zamotil z nekaj uvodnimi besedami o predstavi, nakar bo ekipa odigrala drugo dejanje. Zdelo se nam je škoda, da ne bodo videli celotne igre, ampak bolje to, kot da jih pustimo praznih rok.
In tako smo se že vsi oblekli v kostume za drugo dejanje, ko pride tok nazaj. Tehniki hitro začnejo urejati svetlobno postavitev, mi se pa začnemo preoblačiti nazaj v kostume za prvo dejanje. Predstava bo tekla normalno. Hitro po Ikarusa in rekvizite. Nosite jih mimo otrok! Pa kaj če vas vidijo!
Jutranja predstava je potem stekla brez večjih težav, edino igralci so ostali brez ogrevalnih vaj in so pred mlade zamejce stopili ‘hladni’. Vendar jih je navdušenje mladih zamejskih Slovencev, ki so razumeli predstavo bolje kot katerakoli publika do zdaj, popolnoma ogrelo.
Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta
data-animation-override> “Smo se čudili, da lahko ljudje od tako daleč postavijo na noge predstavo, ki se tiče kraja, za katerega smo mislili, da ga ne poznajo. Fantastično se nam je zdelo, da ste notri vpletli tri jezike: slovenščino, italijanščino in furlanščino. Tega niti goriška dramska skupina ne naredi.”
— Vili Prinčič, društvo Soška Fronta
Po predstavi je sledil popoldanski počitek. Nekateri smo se odločili za obisk sosednjega Sabotina, kjer smo lahko videli obnovljene kasarne iz prve svetovne vojne. To nam je pomagalo pri pripravah za večerno predstavo. Šele ko vidiš tisto skalovje, v katerega so vojaki vrtali svoje rove, zares razumeš strahote tistega časa. Na ogledu nas je spremljal Vili Prinčič, predstavnik društva Soška Fronta in naš vodič že na lanskem delovnem vikendu.
Večerna predstava je potekala brez večjih težav. Odraslo občinstvo so najprej ogreli lokalni gledališčniki s kratkim dvojezičnim performansom o prvi svetovni vojni, ki je publiko postavil v obdobje naše predstave. Po zaključku njihovega krajšega nastopa so se pa odstrle zavese in že je Martin Valič v vlogi Metoda Zieglerja zapeljal s svojim monociklom čez oder. Naivni, nasmejani Metod, ki ne ve, kaj vse ga je čakalo v naslednjih uri in pol.
Predstava se je gledalcev vidno dotaknila. Komični trenutki so našli nasmeške, tragični pa solze. Tudi ravnatelj Kulturnega doma Gorica je po predstavi povedal, da je ni boljše lokacije za to zgodbo, saj so goriški ljudje tisti, ki najbolj živo čutijo Ikarusovo zgodbo in usodo Slovencev tistega časa.
Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica
data-animation-override> “Predstava sili k razmišljanju: da težimo k miroljubju, sožitju med narodi, še posebej na teritorijih, kjer so mešani narodi, kar je najvažnejše.”
— Igor Komel, Kulturni dom Gorica
S predstave smo se vračali utrujeni, zaspani, a polni elana, saj sta bila za nami že dvanajsti in trinajsti nastop s predstavo. Ikarus kar noče nehati leteti.
Minute so tekle, ko se je dvorana KŠTM Vrtojbe polnila z obiskovalci, mi smo pa še nestrpno urejali zadnje detajle. Vedeli smo, da gre zares in da se moramo pred to publiko stoodstotno izkazati. S seboj smo sicer pripeljali nekaj navijačev s katerimi smo nabirali energijo že na poti na goriško, vendar je veliko večino sedežev v dvorani zasedalo domače občinstvo, v katerem so se naši ‘uvoženi’ razblinili.
Vedeli smo, da nas lahko to občinstvo samo sprejme ali zavrne. Predstava namreč govori o njih. O usodi goričanov med prvo svetovno vojno. O borbi za obstoj pod avstrijsko nadvlado, lakomnostjo italijanskih sosedov in nevarnostjo neizogibnega spopada velikih sil. O Primorcih in njihovem težkem življenju pod fašističnim režimom. O vsem tem govori. O vsem kar je nam, Posavcem, Dolenjcem, Kranjcem, znano skoraj izključno samo iz knjig in pričevanj, in je primorskemu ljudstvu zarezano globoko v dušo.
Poklon temu neuklonljivemu človeku, Primorcu
Ikarus namreč govori o borbi za obstoj v časih, ko se je obstoj zdel nemogoč in o ljudeh, ki so najbrž najbolj zaslužni za to, da danes govorimo slovensko in lahko rečemo, da imamo lastno domovino. Kot avtor predstave, sem upal, da bodo predstavo lokalni ljudje začutili. Da bodo razumeli, da gre za nekakšen poklon temu neuklonljivemu človeku, Primorcu.
Ko se je zavesa odstrla, se vlaka predstave ni dalo več moč ustaviti. Ni dolgo minilo in že smo poželi prvi smeh. In za njim še vzdihljaj presenečenja. Občinstvo je dihalo skupaj s predstavo. Vzelo jo je za svojo. Če smo na domačem terenu navdušili, potem smo tukaj prevzeli. Če smo na Senovem in v Kostanjevici narisali nasmeške, smo tukaj poželi krohote.
Takrat smo pa zares vedeli, da smo v Vrtojbo prišli zmagat
Pa vendar, dokler nismo stopili na oder za priklon, presenečeni nad bučnostjo aplavza, kjer je seveda zaslužno najbolj bučnega prejel Martin Valič z vlogo glavnega lika Metoda Zieglerja, nismo verjeli, da smo jih tako močno navdušili. A ko smo se ravno spogledovali, ali bi se morali še tretjič prikloniti, smo doživeli nepredstavljivo. Ljudje v dvorani so se vstali in nam podelili največjo čast gledaliških desk, stoječe ovacije. Takrat smo pa zares vedeli, da smo v Vrtojbo prišli zmagat.
data-animation-override> “Občinstvo je z nami dihalo, se smejalo, jokalo, navijalo…zame je bilo res nekaj čudovitega igrati pred tako odzivno publiko.”
— Barbra Petarka (Adriana Marino)
Po predstavi smo se podružili še v avli KŠTM Vrtojbe, kjer smo prejemali osebne čestitke, vse od ganjenosti do solza, do salv smeha, ki so še vedno odzvanjale predstavo, ki je sedaj že bila za nami. In tu smo končno imeli priložnost izreči zahvalo tistim, ki so bili najbolj zaslužni za naš uspeh na goriškem.
Društvo Soška fronta, skupnost lokalnih strokovnjakov za zgodovino in zapuščino 1. svetovne vojne, nas je namreč povabila v svoje vrste, da smo lahko premiero uprizorili tam, kjer se zgodba Ikarusa odvija. Brez njihovega zaupanja v naš projekt nikakor ne bi uspeli izpeljati tako uspešne premiere. Gospod Simon Kovačič je s svojim zagonom poskrbel, da se je predstava odvila ravno na prostoru, ki ga je Soška fronta najbolj razdejala, tako da je imela premiera še dodatno sporočilno noto.
data-animation-override> “Odlično je bilo predstavo izpeljati pred publiko, ki se je lahko poistovetila z njeno vsebino in v celoti dojela vse male podrobnosti. Še boljše pa je bilo od te publike prejeti pozitivne odzive.”
— Klemen Štih, vodja tehnične ekipe
Veliko je pripomogel tudi gospod Vili Prinčič, ki nas je že maja, ko smo prišli v Novo Gorico na delovni vikend, peljal naokoli po pomembnih lokacijah Soške fronte. Brez tako močne organizacije, ki nas je bila pripravljena gostiti in nas podpreti pri našem projektu, si ne bi upali na goriško.
Prav tako smo našli veliko podporo v lokalnem prebivalstvu, kjer se je najbolj izkazala Blaža Vegelj, ki je lastnoročno uspela pripeljati kar zajetno število ljudi, in nam je ves čas pri pripravah na premiero tudi velikodušno pomagala.
Že vabijo nazaj na goriško
Predstava je bila pozitivno sprejeta in posledično smo že takoj začeli pogovore za nastope drugje po goriškem. Tako se je odprla opcija za nastop v zamejstvu, v stari Gorici, kamor nas je neuradno že povabil njihov ravnatelj Kulturnega doma, gospod Igor Komel. Prejeli smo tudi nekaj drugih povpraševanj po dosegljivosti. Vsekakor nam je v interesu čim več nastopati, sploh na goriškem, kjer ta predstava zares dobi krila.
Še enkrat hvala vsem, ki ste omogočili, da je Ikarus poletel s takšno energijo. Se vidimo na naslednjem odru v Šentjerneju. V nekaj dneh več informacij.
Rok Sanda
Foto: Mateja Gačnik; Little Rooster Productions Video: Mateja Gačnik, Ria Sanda, Iris Jeler; Little Rooster Productions
Prišel je trenutek, ki smo ga vsi pri Little Roosterju tako nestrpno čakali. Po nekaj uspešnih poskusih na domačih tleh smo sedaj dovolj samozavestni in polni elana, da zdaj prihajamo še na oder v jedru spopadov o katerih govori naša predstava. Vrtojba pri Novi Gorici je namreč kraj, ki je med prvo svetovno vojno prejel največ udarcevtako z ene, kot z druge strani Soške fronte.
In v to čudovito goriško okolje (pa čeprav z malo manj čudovitim vremenom), ki ga nobena vojna ne more uničiti in ki je uspelo roditi takšne bojevite in srčne ljudi kot so Goričani, prihajamo z Ikarusom že danes ob 19.30 zvečer. Z nami pa prihaja tudi ekipa navijačev z IkarBUSom, tako da bo zabavno na poti.
Ko pristanemo v Vrtojbi, nas pa že čakajo naši soorganizatorji in lokalni zavezniki, društvo Soška Fronta, ki so zaslužni za to, da je premiera ravno v krajih o katerih govori predstava.
Ne zamudite premiere Ikarusa. Gledališka predstava govori o Gorici v času 1. svetovne vojne, zato bo prav posebno doživetje izkusiti njeno vsebino v krajih, kjer se zgodba odvija. Le nekaj kilometrov stran od Vrtojbe so namreč bila zgrajena prva letala našega Rusjana.
Vstopnina in prevoz sta všteta v skupno ceno 15 EUR. Prosimo za pravočasne rezervacije na littleroosterproductions@gmail.com ali na telefonsko številko 040 439 149. Avtobus bo iz Krškega v petek, 16.10. krenil ob 14.45.
Pridite, zanimiva izkušnja bo! Plus, vozili se boste skupaj z zasedbo in ekipo, tako da boste zagotovo deležni kakšnih zanimiv anekdot na temo gledališke kulture 🙂
Prejšnji vikend se je manjša ekipa Roosterjev odpravila na Dneve kmetijstva slovenske Istre, kjer smo odigrali kratko komedijo spisano spod rok našega scenarista Roka Sande. Letošnja tema Dnevov kmetijstva je bilo čebelarstvo. Od vseh ostalih razstavljalcev, ki jih je bilo letos več kot 130, so ravno medene dobrote bile najbolj močno predstavljene, tako da smo se tudi mi odločili, da pričaramo kratek skeč na temo dveh čebelarjev.
Tako kot je na sejmu potekalo mednarodno tekmovanje za najboljši med, sta se tudi v naši ekipi na odru bojevala Brane (Sandi Lopatec) in Jože (Rok Sanda) in se zbadala, čigav med bo letos očaral selektorico Alenko (Iris Jeler). Kratka veseloigra v enem dejanju se je odigrala kar štirikrat, dvakrat v sobotnem in dvakrat v nedeljskem programu. Pustili smo vtis in to je vse kar nam je pomembno.
