Nežka: Gastarbeiter; Zora Monti: Ikarus; Olga Požar: Feniks
Maja Pinterič je 20-letna Brežičanka, študentka komunikologije, ki z društvom Little Rooster sodeluje že pri svojem tretjem projektu. Ujeli smo jo med vajami za predstavo Feniks, ki bo premierno 20. aprila v Krškem.
Kaj ti pomeni igra?
Z gledališčem se ukvarjam že od osnovne šole naprej, malo bolj poglobljeno sem začela delati v gimnaziji. Na te začetne nastope še vedno gledam kot na zabavno in simpatično izkušnjo, vendar je prvo sodelovanje z Little Roosterjem pri predstavi Gastarbeiter zame pomenilo velik preskok. Srečala sem se s čisto drugim načinom dela, ker je režiser od nas zahteval, da do potankosti raziščemo svoj lik, prepoznamo njegova čustva in razmišljanja. To me spodbuja, da bolje opazujem in razumem ljudi okrog sebe. Da grem lahko ven iz sebe in postanem nekdo drug, pa me tudi sprošča in zabava.
Prihajajoča predstava Feniks, kjer igraš vodjo mariborskega upora Olgo Požar je nadaljevanje zgodbe iz Ikarusa, kjer si goriška gospodinja Zora Monti. Sta to dve popolnoma različni osebi?
Zagotovo imata povsem različne vrednote. Zori Monti največ pomenijo osebni odnosi, otrok in lastno preživetje. Za širše dogajanje okoli sebe se ne zanima. Olga pa se nesebično bori za nekaj, kar zadeva širšo skupino ljudi. Kljub temu pa sta tako Zora in Olga dovolj pogumni, da lahko sprejmeta, da ju je nekdo razočaral in gresta naprej, ker se zavedata svojih ciljev.
Kateri lik ti je ljubši?
Mislim, da bi se Zora prej vdala kot Olga, ki se ne zadovolji samo s tem, da bo preživela. Postavi se za ideale in je pripravljena plačati ceno za to. V tem smislu je bolj izpolnjena oseba in zato tudi bolj zanimiv in kompleksen igralski izziv.
Kako bi na kratko opisala Olgo Požar?
Olga na začetku predstave dela kot medicinska sestra, a prevzema veliko več odgovornosti, kot se zdi na prvi pogled. Ima močna čustva, a ljudem, ki jih ima rada, ne pusti, da bi jo imeli za norca. Je samosvoja, poskuša ostati trdna v svetu, kjer ni toliko prostora za ženske. Svojo vlogo v uporu jemlje zelo resno, je pa na drugih področjih mogoče malo slepa. Vsekakor jo občudujem, ker je ostala močna v trenutkih, ko je bilo najtežje. Po drugi strani pa se ne bi mogla, tako kot ona, jezno in nenadno raziti z nekom, ki ga imam rada zato, da bi lahko podprla neko gibanje.
Se Olga kadarkoli pretvarja, skuša navzven delovati drugačna, kot je v resnici?
Olga mora preživeti in vladati v svetu moških, zato se velikokrat dela močnejšo, kot je v resnici. Tudi njen odnos do Magde, ki pusti, da drugi delajo z njo, kar hočejo, je le na videz konflikten. Na zunaj Magdi nasprotuje, v resnici pa ji daje oporo, ker bi rada, da bi se postavila zase.
Še vedno igrate tudi Ikarusa. Kako ti je prestopati iz Zorinih v Olgine čevlje?
Drugačen občutek je že na začetku predstave. Pri Zori je na začetku čutiti še vedno neko lahkotnost, nič slabega se ne dogaja. Pri Olgi pa se že od vsega začetka nabira živčnost, čuti se, da ji nekaj ne da spat ponoči.
V Gastarbeiterju govoriš z ukrajinskim naglasom, v Ikarusu mešanico primorščine in italijanščine, za Feniksa pa si osvojila kar tri naglase: mariborskega, notranjskega in kočevskega. Kako se lotevaš vseh teh jezikovnih izzivov?
Pri Gastarbeiterju sem se s tem izzivom spopadala prvič in na začetku se mi je zdelo skoraj nemogoče. Potem pa sem si po nasvetu režiserja ogledala nekaj posnetkov z ukrajinsko govorečimi, si vtisnila v spomin glavne značilnosti tega jezika in naglas hitro tudi osvojila. Pri Ikarusu in Feniksu pa so nam na pomoč priskočili Primorci, Mariborčani in Kočevarji. Všeč mi je, da pri igranju uporabljamo naglase, saj se mi tako situacije, ki jih igramo, zdijo veliko bolj resnične in zanimive.
Sklepna misel pred tretjo premiero?
Res sem vesela, da imam priložnost igrati v teh predstavah. Sploh zadnji lik – Olga, je vloga, v katero se rada podam. Mislim, da bo predstava velika uspešnica.
Majo si lahko v vlogi Olge ogledate na premieri gledališke predstave Feniks 20.4.2017. Vstopnice so že na voljo na blagajni Kulturnega doma Krško.
Z Majo se je pogovarjala Meta.
