Po dobrem letu odkar je kratki film Dora doživel svojo premiero v Krškem in po predvajanju na treh mednarodnih festivalih drugi kratki film naše produkcije doživlja tudi spletno premiero.
Lahko si ga ogledate na spodnji povezavi.
Vabljeni k ogledu in dobrodošli komentarji!
Sara Horžen. Avtorica radijskih oddaj na Radiu Študent, producentka, dramatičarka, igralka v filmu in gledališču. Kot se spodobi za žensko njenega kova, stalno v procesu izobraževanja in ustvarjanja. V filmu Dora igra stransko vlogo Alje.
Kdaj se je začela tvoja igralska pot?
Igra me zanima odkar pomnim. Že za prababico sem kot mala punčka prirejala nastope za zaveso, ki je ločevala domačo kuhinjo in jedilnico. Celo osnovno in srednjo šolo sem obiskovala dramski krožek. Spomnim se, da sem cel čas govorila, da si želim biti igralka.
Torej se z igralstvom ukvarjaš že od otroštva?
Bili so odvodi vmes, ko so prevladale druge obveznosti, delo, študij. Ko je prišel čas vpisov na fakultete nekako nisem zbrala poguma, da bi se prijavila na sprejemne izpite na AGRFT-ju. Mogoče mi je takrat manjkalo samozavesti in tako sem pristala na politologiji, (ker sem nekaj pač morala vpisati). Tekom celotnega študija sem razmišljala o AGRFT-ju ali kakšni drugi igralski šoli, mogoče v tujini, ampak to je vse nekako odzvanjalo v ozadju.
Kako si se potem zopet znašla nazaj na svoji poti?
Pri 27-tih sem dobila priložnost nastopati kot stand-up komedijantka, česar sem se lotila in bila kar uspešna, vendar sem naposled ugotovila, da na ta način le iščem stik z odrom. Sledil je Radio Študent in začel se mi je odpirati nov svet.
Torej je delo na Radio Študentu vplivalo na razvoj tvoje umetniške plati?
Ja, na Radiu Študent sem dobila priložnost raziskovati in razvijati svoje talente. To je prostor, kjer lahko poskusiš marsikaj brez občutka slabe vesti. V tistem obdobju sem tudi spoznala določene ljudi, preko katerih sem izvedela za Igralski studio bratov Vajevec.
Kjer si lahko dodatno razvijala svoje igralske talente? Lahko kaj več poveš o Studiu Bratov Vajevec?
V vseh teh letih sem svoj igralski aparat razvijala na mnogoterih delavnicah igre, giba, glasu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Nekako pa sem se najbolj našla v pristopih, ki stremijo k čim bolj naravni in iskreni igri. Hodila sem k Viktorju Ljubutinu, ki dela po sistemu Stanislavskega. Sem redna članica Igralskega studia bratov Vajevec, kjer delamo po metodi Leeja Strasberga. Ta pristop omogoča, da s pomočjo čutnega spomina in določenih vaj raziskujemo značaje z namenom, da so čimbolj verodostojni in verjetni. Če si v svojem liku pristen, potem lahko ljudjeverjamejo, da ta lik živi v resničnem življenju
In tudi na posnetku se opazi tvoja sproščenost. Kako ti je bilo igrati homoseksualni lik?
Nisem se trudila z nekimi stereotipnimi gestami kazati navzven Aljino istospolno usmerjenost. Zame je bilo to povsem enostavno – namesto v fanta sem se zaljubila v žensko. Lik Alje zame predstavlja zagnano žensko, borko za pravice, hkrati je pa zaljubljena. O njeni lezbičnosti nisem razmišljala na način, da bi to posebej izpostavljala navzven. Zame je to nekaj najbolj popolnoma naravnega in nikoli nisem skozi priprave na vlogo pomislila, da bi se zatekala h kakšnim stereotipom. Super mi je, da sem se imela priložnost vživeti v ta lik, ker se mi zdi problematika, ki jo film obravnava, a pomembna v sodobni družbi. Super mi je, da sem del tega in da lahko na tak način opozorimo na nekaj kar je totalen absurd.
Dora je odgovor na zadnji referendum, konkretneje na tiste, ki so molčali. Zakaj meniš, da je bila tako slaba odzivnost na volitvah?
Ljudje so apatični, tako kot na vsakem področju. V tem trenutku se tudi sama počutim, nemočno in verjetno se tako tudi večina ljudi počuti. Problem je pomanjkanje empatije. Ljudje se zavedajo, da problem obstaja, niso pa dovolj empatični, da bi svojo rit zganili s kavča in šli vsaj obkrožiti. Na koncu se vsak briga zase…
Kako ti je bilo pa na samem snemanju kratkega filma Dora?
Ekipa je super in na snemanju sem se počutila zelo dobro. Kljub temu, da smo bili omejeni s časom, so bili fantje mirni in skulirani. Meni je bilo zato zelo prijetno. Celotna ekipa je bila zelo fajn in mi je bilo v veselje sodelovati z njimi.
Kakšne so bile priprave na tvoj lik?
Dobili smo se z Rokom (režiserjem) in Niko (glavno igralko) ter vadili, s soigralko Niko pa še tudi z najinim mentorjem iz studia Bratov Vajevec, kjer sva se veliko pomenili o najinih vlogah. Uporabili sva tehniko, kjer si narediš substitut. To pomeni, da si za nasprotje predstavljaš nekoga drugega, kar nama je z Niko pomagalo, da sva si ustvarili medsebojno privlačnost. Hkrati pa pomeni, da sva si morali zaupati in biti profesionalni. Tako je bilo vse lažje narediti in je igra izgledala bolj pristno in verodostojno. Sicer pa sem za svoj lik uporabila še nekatere druge tehnike, da sem lahko izpostavila srčnost, a hkrati odločnost Alje.
Kakšne občutke si imela na avdiciji?
Na sami avdiciji sem imela dober občutek. Že zaradi same ekipe sem se počutila zelo sproščeno, zadovoljna sem bila s svojim nastopom. Občutek sem imela, da se je že na avdiciji začutila neka vzajemna kemija, sinergija med nami. S soigralko Niko se poznava že od prej, zato nama je bilo še toliko bolj zabavno, ko sva bili obe izbrani za igranje v filmu.
Saro boste lahko videli že 3. junija 2016 ob 20.15, v Mencingerjevi hiši v Krškem, kjer se bo premierno zavrtel kratki film Dora.
Včeraj se je Dora prvič predvajala pred občinstvom na Festivalu Amaterskega Filma F.A.F. v Šmarju pri Jelšah, kjer smo prejeli nagrado strokovne žirije za TRETJE MESTO.
Nagrado za prvo mesto v vrednosti 400 EUR je prejel domačin Marko Samec s filmom “Sofia 13”, na 2. mestu pa je bila Yuliya Molina s filmom “Ne Kdo”. Za naše tretje mesto smo prejeli kvalitetne slušalke, ki jih bomo dodali v naš studio v Ljubljani, kjer bodo dobro služile pri nadaljnjih projektih.
Premiera Dore že v juniju!
Nika Devetak je 19-letna Grosupeljčanka. Je študentka prvega letnika pravne fakultete v Ljubljani, poleg tega pa tudi navdušenka nad dramsko igro in glavna igralka v lani posnetem kratkem filmu Dora.
Kaj je glavna ideja kratkega filma Dora?
Mislim, da je glavna ideja zgodbe, da ni nič narobe, če se še iščemo in raziskujemo svojo osebnost, pri tem pa poskusimo tudi kakšno stvar, ki jo drugi ne odobravajo. Potrebno je, da ravnamo v skladu s svojimi občutki in smo pri tem iskreni, do drugih in do sebe. To je storila tudi Katja. Zbrala je pogum, se podala v razmerje z deset let starejšo punco, svojo usmerjenost pa je poskušala pokazati tudi navzven.
Kakšen pa je tvoj pogled na homoseksualnost?
Ljubezen je močna življenjska sila, ki zaznamuje naša življenja. V zvezo vstopimo, ko sami tako začutimo, pri tem pa se moramo znati poslušati in zanemariti opazke naše okolice. Pred kratkim me je obogatila izkušnja z dvema homoseksualcema. Z njima sem imela ločen stik, z vsakim na svojem delovnem področju, na katerem sta zelo uspešna. Ko sem izvedela, da sta par, me je ta novica prav osrečila. Perfect fit! Prav občudujem njun odnos. Srčnost, iskrenost, pa še čut za umetnost imata! 🙂 V njuni družbi se prijetno počutim. S svojo spolno opredelitvijo nikakor ne skušata vplivati na druge. Mislim, da je njun odnos vreden spoštovanja.
Drugi krog avdicije v Šentjerneju.
Kako si prišla do vloge?
Mislim, da je bila nedelja zvečer. Sedela sem za računalnikom, prebirala objave na Facebooku in med njimi opazila tudi avdicijo za kratki film. V glavi sem si že takoj ob prijavi rekla, naj ne pričakujem ničesar oziroma naj pričakujem to, da me ne bodo izbrali. Ljudje, ki so vodili avdicijo so bili čisto neznani in nisem vedela kaj sploh pričakovati. Dobila sem scenarij, si ga šla na ulico prebrat potem pa stopila na oder. Spomnim se, da ko sem stala tam in govorila svoje besedilo, nisem razmišljala o tem kako govorim, ampak sem samo govorila. Začutila sem del tega, kar sem govorila. Ko sem izvedela, da grem v drugi krog sem bila ravno v fitnesu, nakupovanje z mami pa mi je polepšala novica, da sem dobila glavno vlogo.
Zakaj misliš, da je režiser izbral ravno tebe?
Zavedam se, da nisem konvencionalno dekle, da sem malo posebna oseba. Včasih to izražam s svojimi oblačili, včasih s svojim razmišljanjem. Mogoče je tudi to vplivalo na to, da sem bila izbrana.
V lanskem letu si zaigrala v kratkem filmu Traces of Life v stranski vlogi, v Dori pa te bomo prvič videli v glavni. Kako si se spoprijela s tem izzivom?
Že prej sem si nekako zadala cilj, da bom med poletjem zaigrala v filmu in to se je res zgodilo. Glavna vloga se mi zdi kot neka prelomnica. Je večji izziv, saj moraš skozi celotno snemanje ohranjati razpoloženje.
Priprave na prvi snemalni dan.
Sta si s Katjo podobni?
Definitivno v tem, da se obe še vedno iščeva.
Kdo je po tvoje največji nasprotnik glavnega lika?
Katjin nasprotnik je duhovnik Krištof. Soli ji pamet, njej in njenemu očetu vsiljuje mnenje in misli, da bo zaradi svojega družbenega položaja dosegel željeni cilj. Njega definitivno ne mara.
Najljubša anekdota s snemanja.
Prva stvar, ki mi pade na pamet, je hkrati moja največja igralska preizkušnja. V nekem prizoru sem morala biti iskreno emocionalna in se resnično zjokat. Razmišljala sem o svojem življenju in iskala nekaj čustveno primerljivega s prizorom. Med samim snemanjem je šlo snemalcu zvoka Sandiju na jok in to mi je res ostalo v spominu. Nikoli pa ne bom pozabila tudi gostoljubnosti ljudi, ki so nam odstopili svoj dom za snemanje. Svoje življenjsko okolje so prilagodili našemu snemanju, kar se mi zdi neverjetno.
Za kamerami.
Popularen filmski rek pravi, da gre med snemanjem narobe vse, kar gre lahko narobe. Kje pa ste vi imeli srečo?
Mislim da to, da nam je uspelo dobiti bistvo. Splet okoliščin doprinese svoje, ampak mislim, da nam je uspelo posneti film s katerim bomo na koncu zadovoljni. To je zame sreča. Pa sreča je tudi to, da nam je uspelo posneti zadnji prizor pred prvim snegom. 🙂
S kom v ekipi si se najbolj ujela?
Mislim, da je bila to najboljša ekipa. Z vsakim imaš nek stik, najbolj pa mi bodo v spominu ostali Slavc, Sandi in Dare. Skozi celotno snemanje so skrbeli za smeh in to mi je bilo res zelo všeč.
Kako bi opisala svoj odnos s Tiso oziroma Doro?
Doma imam dva psa, zato mi delo z njo ni predstavljalo nobenih težav in mislim, da sva se odlično ujeli. Tisa je prisrčna psička, lepo vzgojena in res se ji vidi, da ima dobre lastnike.
Za in pred kamerami je včasih prava gneča.
Načrti za prihodnost?
Trenutno je moja prioriteta študij, vsekakor pa se želim zraven ukvarjati tudi z dramsko igro.
Še kakšna zaključna misel?
Vloga mi je prinesla nove izkušnje, za kar sem zelo hvaležna. Vesela sem, da sem kreativno in delavno zapolnila del lanskega poletja. Spoznala sem veliko novih ljudi in se z njimi tudi lepo imela. Mislim, da bo film takšen kot mora biti in res se že veselim, da ga vidim.
Kratki film Dora prihaja na platno v juniju, napovednik pa si lahko ogledate kar sedaj.
Kratki film Dora, ki smo ga snemali lansko poletje, prihaja na platno 17. maja. Ne zamudite premiere.
Dora je psička, ki stoji ob strani glavni junakinji Katji. Na sliki je utrinek iz zaključnega prizora prihajajočega kratkega filma Dora.
Informacije o premieri v kratkem…
Postprodukcija Dore se bliža koncu. Zgoraj lahko vidite utrinek iz prihajajočega kratkega filma. Slutite o čem bo govora?
Letošnje leto je bilo zares leto petelina. S pomočjo podpore nam je lani uspelo izpeljati dva unikatna projekta, ki smo ju zdaj uspešno nadgradili. A tisto je bil šele začetek dolge in drzne poti. Letos smo namreč stopili na lastne noge in pokazali svoje petelinje perje.
Ustanovili smo društvo in stopili na samostojno pot. Imeli smo težave. Seveda. Saj imaš vedno težave, ko začneš. Glavna med njimi je bila, da smo bili brez finančne podpore. Mi pa komaj čakali, da postavimo na oder novo zgodbo. Da v gibajoče slike spravimo nov filmski scenarij.
Veliko je bilo skeptikov. Ljudi, ki so nas metali v isti koš z drugimi, ki so šli podobno pot. A menim, da smo skeptike v manj kot letu, če ne že popolnoma kupili, pa vsaj spravili v dvom. Mogoče je pa res kaj na teh petelinih.
Nikoli ne bom pozabil, kdo je na začetku verjel v nas. Društvo Kamenček in DKD Svoboda Senovo, dve društvi, ki sta imeli svoj lasten program, sta nas vzeli pod svoje okrilje in samo po njuni dobri volji smo uspeli spraviti pod streho dva večja projekta, Gastarbeiter: kratki film in Gastarbeiter: gledališko predstavo. Seveda pa smo se na njiju še dodatno kalili v 2015.
data-animation-override>
“Gastarbeiter me je navušil nad ustvarjanjem zgodb in komaj čakam na podobne projekte.”
V začetku leta smo oba projekta pripeljali v domače loge glavnega igralca, Sandija Lopatca, kjer smo publiko navdušili. Prav tako smo se s kratkim filmom udeležili Festivala slovenskega filma. S predstavo pa smo v letu dni dosegli 7 nastopov, kar za prvo predstavo, in to še takšno s težko socialno tematiko, ni majhen dosežek.
Gastarbeiter tako počasi zaključuje svojo kariero in lega v počitek v arhivih Little Roosterja. Si ga kdo še ni ogledal? Bi si ga želel? Celotno predstavo imamo namreč posneto. Kdo ve, mogoče jo celo nekoč naložimo na splet. Bi vas to zanimalo?
Avdicije za Doro je obiskalo presenetljivo število ljudi. Če je na avdicijo za prvi kratki film prišlo komaj da dovolj igralcev, je pri Dori bilo obratno. Za moške vloge je bila udeležba 400%, za ženske vloge pa kar 1000%. Torej, izbrali smo vsakega četrtega moškega in vsako deseto žensko. Zgleda smo prebili neko nevidno ograjo, ki se je še sami nismo zavedali.
data-animation-override>
“Najbolj mi bodo ostali v spominu gostoljubni domačini, iskrena in zagnana mlada ekipa ter nepredvidljive okoliščine, ki so sestavni del ustvarjanja.”
Dora je bil tudi prvi projekt, kjer smo k sodelovanju povabili dodatno ekipo, da smo si s tem okrepili kader. Ekipa iz Barbar Studio je svojo nalogo opravila odlično in končnemu izdelku se bo nedvomno poznalo, da smo imeli poleg izkušeno ekipo, ki se spozna na svetlobo.
Trenutno je kratki film v fazi postprodukcije. Ravno prejšnji teden je prišel montažni final cut v moje roke. Trenutno opravljam nekaj režijskih popravkov, nakar pa gre dalje v zvočno in glasbeno obdelavo. V nekaj dneh lahko pričakujete izsek iz filma, v začetku 2016 pa tudi premiero.
Pa smo pri našem paradnem konju. Večina gledalcev, ko pridejo iz dvorane, če me najdejo kje v kakšnem kotu, me povprašajo, koliko časa sem pisal scenarij. Pet mesecev, če slučajno koga zanima. Ampak bolj pomembno od tega je, koliko časa je posvetila ekipa temu projektu. Koliko časa so potrpežljivo prihajali na vaje, brusili ostre robove, izboljševali, da smo lahko na koncu na oder postavili končan izdelek. Ni bilo lahko. Ampak se je očitno obrestovalo.
Predstava namreč navdušuje. Po treh uspešnih posavskih predpremierah smo šli oktobra v Gorico tipati, kako bodo nanjo odreagirali v krajih, ki se jih ta predstava neposredno dotika. Vsi smo bili presenečeni nad odzivom! Stoječe ovacije so največja čast, ki ti jo lahko pokloni občinstvo in Ikarusova ekipa jih še dolgo ne bo pozabila.
data-animation-override>
“Želel sem se preizkusit v gledališču. Z Ikarusom pa sem poleg odra spoznal še sebe ter dobre soigralce s katerimi smo se povezali kot prijatelji.”
Še dva dosežka Ikarusa je pomembno omeniti. Prvič smo bili vključeni v gledališki abonma kulturne ustanove in prvič smo nastopili za mladino. Sploh slednje je za izpostaviti, saj smo z Ikarusom zdaj igrali že za več kot 1.000 otrok in mladih iz osnovnih šol občine Krško, občine Kostanjevica na Krki, Šentjerneja in Šmarjete ter področja Zagorja ob Savi.
Vsekakor je pa najbolj neverjetno od vsega skupaj to, da je Ikarus v manj kot štirih mesecih nastopil na odru že kar enajstkrat.
Vsi ti naši dosežki so nekaj neverjetnega. Mogoče se bo komu zdelo, da po nepotrebnem hvalim, ali napihujem, ampak ni to. Preprosto navdušen sem nad tem kar nam je uspelo ustvariti v tako kratkem času. Še pred dvemi leti sem bil sam za pisalno mizo s svojim kulijem, ko sem napisal prvo zgodbo, ki je začela ta val. Zdaj pa smo ogromna ekipa ljudi, ki skupaj ustvarjamo zgodbe, tako na odru in pred kamero, kot v zaodrju in ob koncu kadra. Ta društveni duh, ki nas žene naprej, da ustvarjamo, poustvarjamo in inoviramo, je tisti, ki nas dela takšne… peteline. Ki trmasto rinijo dalje, ko jim drugi rečejo: nemogoče, ne da se, ni šans.
Veliko nas še čaka, to brez dvoma. Projekti živijo dalje, rastejo in cvetijo, medtem pa, zdaj ko je končno vsaj malo zatišja, pripravljamo nove zgodbe. Tri projekte pravzaprav. Ampak zaenkrat ostanimo zgolj pri tem, da če je bilo leto 2015 leto malega petelina, bo 2016 leto velikega. Mogoče bodo pa potem tudi še tisti redki skeptiki začeli verjet v nas in v našo zgodbo.
