Kratki film Dora, ki smo ga snemali lansko poletje, prihaja na platno 17. maja. Ne zamudite premiere.
Category: Novice
-
Ikarus v Brežicah
V četrtek, 31. marca 2016, smo na oder Doma kulture Brežice stopili kar dvakrat: dopoldan za dijake gimnazije Brežice, popoldan pa še za vse ostale. S tem smo zaključili sezono poletov v domačem Posavju.
Kolaž slik iz obeh predstav.
V ekipi je kar nekaj bivših in trenutnih dijakov gimnazije Brežice, ki so se po daljšem ali krajšem času zopet srečali s svojimi profesorji.
data-animation-override>
“Učiteljski poklic je resnično veliko poslanstvo. Ko si mlad in začetnik na svojem delovnem mestu niti ne slutiš kako veličastno se je srečati s svojimi bivšimi dijaki in jih videti v tako imenitni predstavi, kot je včeraj bila vaša. Celotna ekipa je zasijala v svoji vlogi, s svojo iskrenostjo in “brez dlake na jeziku” ste prikazali vso krutost manipulacij in laži, ki jo doživlja ljudstvo, predvsem mladi. Res je, tako kot pravi zgodba, tudi če ti kdaj pa kdaj zlomijo krila, važno je leteti.”— Nada Mandić, profesorica kemije gimnazije Brežice Dopoldansko predstavo pa nam je polepšal tudi obisk RTV-ja. O naši predstavi so pripravili krajši prispevek, ogledate pa si ga lahko na spodnji povezavi.
-
Mama je ena sama
Pravijo, da je materinstvo namen ženinega bivanja, njen poklic, njena radost in njena rešitev. Mame iz gledališke predstave Ikarus so jeklene. Neomajne. In edinstvene – kot vsaka mama.
Gledališka predstava Ikarus
O tem kdaj je otrok lahko mamina rešitev in kako mame iščejo rešitve za svoje otroke. O tem, kako se spopadajo s posmehom, ko se borijo za golo preživetje. O sramotah, skrbeh in o njihovih junaških dejanjih.
Gledališka predstava Ikarus
Kakšne so bitke, ki jih bijejo mame iz gledališke predstave Ikarus, si lahko kmalu spet ogledate, tokrat v Brežicah.
data-animation-override>
“Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami,
pesem, ki v nas se drami,
dajmo, zapojmo mami:naj ne ostane brez mame
nihče na širnem svetu,
naj žive naše mame,
mame – najlepše na svetu!”— Tone Pavček Vsak otrok ima mamo, ki ga je rodila. Otrok raste in mama zanj skrbi. Z ljubeznijo ga varuje, vzgaja in mu pomaga. Kaj pa če otrok mamo izgubi? Kdo jo more nadomestiti?
Kratki film Dora
O tej bitki ter drugih vsakdanjih izzivih, strahovih in željah, kmalu – v kratkem filmu Dora.
Ne spreglejte premiere.
*
Pripovedujemo zgodbe. Zgodbe, ki skušajo premikati meje družbe.
-
Stara Gorica je naša
Ko smo se zjutraj pripravljali na nastop za zamejske osnovnošolce, se je zgodilo nepredvidljivo – na celi ulici je zmanjkalo elektrike! Kot da se je sam Signor Calabro (goriški fašist iz naše predstave) s svojega groba zarotil proti nam in nam precvikal žice. Nismo se dali. Medtem, ko so tehniki pripravljali stvari naprej, smo se ostali že pripravljali na rezervno rešitev.
Nosili smo našega Ikarusa in vse potrebne rekvizite v sosednjo telovadnico, ki je imela dovolj naravne svetlobe. Načrte je bil tak: režiser in avtor predstave jih bo zamotil z nekaj uvodnimi besedami o predstavi, nakar bo ekipa odigrala drugo dejanje. Zdelo se nam je škoda, da ne bodo videli celotne igre, ampak bolje to, kot da jih pustimo praznih rok.
In tako smo se že vsi oblekli v kostume za drugo dejanje, ko pride tok nazaj. Tehniki hitro začnejo urejati svetlobno postavitev, mi se pa začnemo preoblačiti nazaj v kostume za prvo dejanje. Predstava bo tekla normalno. Hitro po Ikarusa in rekvizite. Nosite jih mimo otrok! Pa kaj če vas vidijo!
Jutranja predstava je potem stekla brez večjih težav, edino igralci so ostali brez ogrevalnih vaj in so pred mlade zamejce stopili ‘hladni’. Vendar jih je navdušenje mladih zamejskih Slovencev, ki so razumeli predstavo bolje kot katerakoli publika do zdaj, popolnoma ogrelo.
Vili Prinčič, avtor in zgodovinar, društvo Soška fronta
data-animation-override>
“Smo se čudili, da lahko ljudje od tako daleč postavijo na noge predstavo, ki se tiče kraja, za katerega smo mislili, da ga ne poznajo. Fantastično se nam je zdelo, da ste notri vpletli tri jezike: slovenščino, italijanščino in furlanščino. Tega niti goriška dramska skupina ne naredi.”— Vili Prinčič, društvo Soška Fronta Po predstavi je sledil popoldanski počitek. Nekateri smo se odločili za obisk sosednjega Sabotina, kjer smo lahko videli obnovljene kasarne iz prve svetovne vojne. To nam je pomagalo pri pripravah za večerno predstavo. Šele ko vidiš tisto skalovje, v katerega so vojaki vrtali svoje rove, zares razumeš strahote tistega časa. Na ogledu nas je spremljal Vili Prinčič, predstavnik društva Soška Fronta in naš vodič že na lanskem delovnem vikendu.
Večerna predstava je potekala brez večjih težav. Odraslo občinstvo so najprej ogreli lokalni gledališčniki s kratkim dvojezičnim performansom o prvi svetovni vojni, ki je publiko postavil v obdobje naše predstave. Po zaključku njihovega krajšega nastopa so se pa odstrle zavese in že je Martin Valič v vlogi Metoda Zieglerja zapeljal s svojim monociklom čez oder. Naivni, nasmejani Metod, ki ne ve, kaj vse ga je čakalo v naslednjih uri in pol.
Predstava se je gledalcev vidno dotaknila. Komični trenutki so našli nasmeške, tragični pa solze. Tudi ravnatelj Kulturnega doma Gorica je po predstavi povedal, da je ni boljše lokacije za to zgodbo, saj so goriški ljudje tisti, ki najbolj živo čutijo Ikarusovo zgodbo in usodo Slovencev tistega časa.
Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma Gorica
data-animation-override>
“Predstava sili k razmišljanju: da težimo k miroljubju, sožitju med narodi, še posebej na teritorijih, kjer so mešani narodi, kar je najvažnejše.”— Igor Komel, Kulturni dom Gorica S predstave smo se vračali utrujeni, zaspani, a polni elana, saj sta bila za nami že dvanajsti in trinajsti nastop s predstavo. Ikarus kar noče nehati leteti.
-
Ikarus, dogodivščine z vaj 2
Stol je kos pohištva z dvignjeno površino, ki se običajno uporablja za sedenje ene osebe. Izdelava tega popularnega kosa pohištva sega daleč nazaj v antični čas, natančneje v zgodnjo dinastično dobo starega Egipta. Narejeni so bili iz lesa ter prekriti z blagom ali živalskimi kožami, predvsem pa so bili nižji od stolov, ki jih poznamo danes. Kljub zgodnjemu nastanku je stol kar nekaj stoletij simbolično predstavljal predmet oblasti, moči in dostojanstva, manj pa je bil znan po svoji praktični uporabi.
Danes stol, poleg za sedenje, uporabljamo kot manjšo lestev, stojalo za odlaganje oblačil, včasih pa se z njim podamo kar v dirko s sodelavci.
S prijatelji, sodelavci ali družino pa se lahko odpravite tudi na ogled gledališke predstave Ikarus. Naslednja predstava že v četrtek, 31. marec 2016, ob 19.30 v Domu kulture Brežice. Ne zamudite!
-
Ikarus na svetovni dan poezije
Prvi pomladni dan je svetovni dan poezije. Če pomislimo, se povezava med poezijo in pomladjo, zdi kar ustrezna. Pomlad je čas prebujenja, porajanja, zelenenja, ljubezni… In poezija naj bi vse to združevala v sebi, saj je težnja po harmoničnosti vgrajena v človekovo doživljanje sveta. Župančič je bil tisti, ki je zapisal: “Pomlad je prišla v deželo in poetu trepeče srce.”
Pa tudi ekipi Ikarus trepeče srce, saj je naključje ali pa usoda tista, ki je hotela, da ravno danes, na svetovni dan poezije, gostujemo v krajih, kjer je deloval eden najpomembnejših slovenskih pesnikov – Simon Gregorčič. Ena njegovih najbolj znanih pesnitev je domovinska mojstrovina Soči, ki je izšla leta 1879, v njej pa jasnovidno napove krvavo reko 30 let preden je vojna zares divjala. Velika vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še vedno kaže svoje posledice v 21. stoletju.
data-animation-override>
“Videl sem več, kot bi moral kdajkoli videt. Kako je kri tekla po stenah in napajala našo ljubo reko… Može, ki so jokali, kot prvič, odkar so prilezli iz zibke.”— Metod Ziegler Pot nas vodi v Gorico – stičišče treh svetov in treh kultur, kjer živi številna slovenska narodna skupnost. Prav mešanica narodov je v zgodovinskem, kulturnem in etnološkem razvoju oblikovala Goriško in še posebej Gorico – tako kot so jo v času njenega razcveta v pomembno gospodarsko in kulturno središčepokrajine oblikovali jeziki. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah. Danes je spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja.
Kulturna dejavnost je tradicionalni temelj manjšinske skupnosti, ki se je v preteklosti mnogokrat borila za svoj obstoj ob večinskem narodu prav z ohranjanjem kulturne identitete. Tudi poezija je tista, ki je v času, ko je slavila enega svojih vrhov, pomembno prispevala pri oblikovanju narodnih jezikov in prebujanju nacionalne zavesti. Danes je kulturna dejavnost razvejana in živahna v vseh treh pokrajinah manjšine v Furlaniji – Julijski krajini.
Dopoldan je rezerviran za najzahtevnejšo in najbolj iskreno občinstvo, ko bomo skušali navdušiti goriško mladino, kar je s takšno tematiko, zagotovo poseben izziv. Zaradi korenin, ki jih vežejo z našo zgodbo, verjamemo v uspešen let. Dan bomo sklenili z večerno predstavo v goriškem abonmaju, kjer smo postavljeni ob bok gledaliških profesionalcev. Srce trepeče.
V čast in veselje nam je, da se lahko ravno na tak dan predstavimo v točno tem kraju. Da se lahko poklonimo ljudem, ki se jih zgodba še posebej dotika. Da ohranjamo kulturni most, ki nas vse povezuje v zavedanju, da nas samo sodelovanje lahko reši in da ni pomembno kaj piše v potnem listu, ampak v srcu…
Gledališka predstava Ikarus je že v osnovi postavljena na oder v opomin na grozote 1. svetovne vojne, posebej za Slovence pomembne Soške fronte ter v spomin na njene žrtve in junake. V opomin na dolžnost vseh nas, da se kaj takega ne ponovi in da nas spomni na upanje in željo po življenju, ki naj nas vedno žene naprej. Poleg tega predstava oriše zapletenost medsebojnih človeških odnosov v teh izredno težkih časih; strah in željo po novem začetku; hrepenenja, dvome in težave, s katerimi se srečuje človek takrat, a tudi danes. Vprašanja, ki si jih zastavljamo vsi: kdo sem in kam spadam? Ne, nikakor ne smemo pozabiti, zgodovina naj bo naša učiteljica…
Spomini na delovni vikend, ko je goriška zgodba šele pronicala v nas in smo se še učili, kako jo povedati. Vzeli smo si čas, da Soči odrecitiramo Soči…
Če pomislim na poezijo in njeno mesto v današnji družbi, me to spomni na besede predsednika slovenskih pisateljev, Ivota Svetine, iz lanske poslanice ob svetovnem dnevu poezije. Opozarja na paradoks s katerim se srečujemo zdaj: več beremo o poeziji, kot poezijo samo! Trdno verjame, da je poezija danes, morda še celo bolj, kot v časih romantike, zelo pomembna.
“Njen pomen se ne da izraziti s številkami, dividendami, obrestmi… Pa tudi ne z eksaktnimi znanostmi ali morda celo medicino (klinična psihologija). Poezija je čudež. Čudež, ki čaka, da ga pesnik prevede v svojo govorico in ga preda, podari vse bolj ubogemu človeku, ki je prestal tako Auschwitz, kot Hirošimo, pa Srebrenico… vse naravne nesreče in tudi tiste, ki jih povzroča diktatura finančnih trgov. Poezija je morda zadnje zatočišče, kamor se lahko zateče človek, ko zbeži iz življenja, ki ga je že Baudelaire označil za – bolnišnico.”
Soči
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov.(Simon Gregorčič)
Svetovni dan poezije je namenjen podpori poezije, v smislu spodbujanja recitalov in poučevanja poezije, vzpostavljanju dialoga med poezijo in drugimi umetnostmi ter približevanju poezije širšemu bralstvu. V upanju, da nam je vsaj malo uspelo, pa naj kot zanimivost dodam, da je poleg vsega danes tudi svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji in svetovni dan strpnosti. Cilj tovrstnih praznikov je osveščanje svetovnega prebivalstva da bi kakorkoli pripomogli zoper problem, na katerega se praznik navezuje.
data-animation-override>
“Kaj bo z nami, Metod, če se bomo predajali apatiji? Moraš prilest iz te jame, v katero si padel.
Samo boj… Samo boj nam bo prinesel zmago.”— Herr Richter Ob svetovnem dnevu poezije – vezani besedi je posvečen že od leta 1999, pa se magiji pesnikov poklanjajo prireditve na vseh koncih sveta. Naj bosta naši današnji predstavi, v Gorici, posvečeni tudi Gregorčiču, ki je tam umrl ter njegovi in naši smaragdni lepotici.
Vsem, ki v srcu nosijo ta košček Slovenije.
Polet čez mejo naj simbolizira težnjo narodov po skupnem, mirnem življenju.
Vsem prebivalcem sveta, kajti dan poezije je nenazadnje tudi dan miru.
Vabljeni v Kulturni dom Gorica: http://www.littleroosterproductions.com/dogodki/
-
Ikarus, citat obiskovalca 2
Citat obiskovalca gledališke predstave Ikarus.
Naj tudi vas očara zgodba, ki nas popelje v čas 1. svetovne vojne in pričara vzdušje tistega časa. Predstavo si lahko ogledate že v ponedeljek, 21. marca, v Kulturnem domu Gorica ali v četrtek, 31. marca, v Domu kulture Brežice. Lepo vabljeni!
-
Zgodba o padcu sveta
Gorica/Görz/Gorizia/Guriza, pred vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške če…
Predstavljajte si drug čas. Živite v čudovitem mestu na obrobju monarhije. Vaš cesar govori po nemško, vaš sosed po furlansko, vaša ljubimka je Slovenka, na kavarni preko ceste pa govorijo Dantejevo italijanščino. Vsak ima svoj pogled na to, kdo bi moral voditi ta miren kraj, vsak ima svoje nacionalne drže in prepričanja in ideja, da bi lahko vsi ti narodi živeli skupaj pod tujo krono postaja čedalje bolj tuja sama po sebi.
data-animation-override>
“…in naj me hudič vzame, če bom šel kdaj dol na jug se streljat proti Srbom, ki so nam bratranci, če ne že kar bratje, za nekega mačehovskega očeta, ki ne zna niti besedice mojega jezika pa se drzne klicati moj gospodar.”
— Metod Ziegler, o cesarjevem ukazu o mobilizaciji proti Srbiji; Ikarus V tem divjem času pred 1. svetovno vojno Gorica nikakor ni samoten otoček sporov v drugače mirni Evropi. Drugod se večji narodi že desetletja pripravljajo na spopad, ki bo odločil prihodnost ne samo enega kontinenta, ampak celotnega sveta. Na spopad, katerega posledice bodo čutili vse do 21. stoletja.* V tem majhnem obmejnem kraju pa ljudje samo želijo, da jim pripada, kar je njihovo:
- Italijani bi radi Gorizio
- Slovenci bi radi Gorico
- Furlani bi radi Gurizo
- Avstrijci bi pa samo radi, da na dokumentih še naprej piše Görz, pa naj jo lokalni norci kličejo, kakor hočejo
Solkan, 27.10.1917; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
data-animation-override>
“Če pride sam Victor Emannuel in ti reče, da bo zdaj slovenska in hrvaška zemlja tvoja? Bi rekel ne? Bi se uprl tistemu, ki govori tvoj jezik, in mu milijoni sledijo in mu pravijo kralj?”
— Metod Ziegler, o Furlanovi zvestobi Avstrijski kroni; Ikarus V tej zmedi, ki roji v glavah ne samo Goričanov, ampak tudi drugod po Evropi, se nek Bosanec (ki je pravzaprav Srb (ki je pravzaprav Bosanec)) odloči z revolverjem razstreliti glavo avstrijskemu prestolonasledniku, ki je ves čas obljubljal, da bo vse skupaj razrešil, samo počakajo naj, da pride na oblast.
In s padcem Franca Ferdinanda pade svet. Avstrijci obtožijo Srbe, da so krivi oni, Srbi se čudijo kako da oni, saj je gospod Princip vendar imel avstrijske dokumente (Bosanci so bili že šest let pod Avstro-Ogrsko. Vsekakor dovolj časa, da bi se lahko naučili prave nemške omike in bi morali vedeti, da se ne strelja kar v vsakega prestolonaslednika, ki ga srečaš). Avstrijcem ni nobena razlaga dovolj jasna, saj jih že krepko srbijo prsti, da bi preizkusili nekaj te nove artilerije, ki jo je sodobna tehnologija razvila: rakete, granate, avtomatsko orožje, minometi; in seveda užgejo po Srbih.
Ples se lahko začne: Ko Avstrijci brcnejo Srbe, ti takoj in nemudoma pokličejo svoje večje bratrance Ruse. Avstrijci hitro požvižgajo Italijanom. Ti ne slišijo, zato gredo hitro jokat še k Nemcem, ki takoj skočijo iz postelje, ki so se ves čas skrivali pod odejami oblečeni v popolno bojno opravo. Rusi zatožijo celotno zadevo Francozem. Nemci takoj zahtevajo, da Italijani slišijo. Italijani pravijo, da res ne razumejo kako to, ampak da še vedno ne slišijo. Nemci zato zacepetajo s petami nad Turki, da so jim oni vsekakor dolžni. Francozi v zameno za roko povlečejo Britance, ki so do tega trenutka vse skupaj gledali z druge strani širokega rokavskega preliva, češ, to se tiče vas, Evropejcev. Nemci in Avstrijci vztrajajo, da Italijani vendar morajo slišati. Britanci se medtem zganejo, ker so Nemci na poti k Francozem pomotoma butnili ob Belgijce, ki niso sploh vedeli, da se kdo kaj krega. Tako Britanci prestopijo potok med Britanijo in Evropo in spotoma še končno nagovorijo Italijane, da naj že enkrat slišijo. Italijani pravijo, da prav dobro slišijo v zameno za nekaj centimetrov šolskega zemljevida Evrope. Britanci slišijo zelo dobro in uslišijo. In potem, ko so črte narisane in milijoni poslani v pogubo, no, takrat pa svet končno res pade.
Rožna dolina, Gorica, pred 1. svetovno vojno; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
Nihče ni vprašal majhnih narodov, ali želijo biti kmeti na šahovnici velikih vojska in še manj so spraševali ljudi, kako se jim je zdelo, ko so čez njihove domove risali črte bodočih front. Nihče ni vprašal mater in otrok, ali jih moti, da se morajo preseliti v slabo zgrajena in neoskrbovana begunska taborišča (v katerih je kmalu začelo primanjkovati vsega, še hrane in vode), medtem ko so vojske starih imperijev zvlekle svoje topove na eno in drugo stran in se začele obstreljevati. Nad strehami njihovih praznih domov, od katerih je ostal samo še spomin. Opeka, zdrobljena v prah, tam kjer je nekoč živel človeški smeh.
Rožna dolina, Gorica, po 1. svetovni vojni; vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…
Gledališka predstava Ikarus ne govori o velikih premikih imperialnih zavojevalcev. Govori o majhnem človeku, ki ga ti premiki pohodijo in steptajo z zemljo. Ikarus govori o človeku in o smrti ideje o mirni Evropi. Ikarus govori o začetku stoletja, ki je moralo iskati mir tako, da ga je najprej odgnalo.
In predvsem govori o rojstvu temnih idej, ki so zavzele svet po 1. svetovni vojni in o poskusih teptanja, ki so se nadaljevala v miru, da je človek moral, če je želel preživeti, roditi nasilen upor. Ikarus govori o rojstvu fašizma.
Lojze Bratuž na smrtni postelji, žrtev fašističnega nasilja nad Slovenci na Primorskem, zastrupljen ker je pel po Slovensko;
vir: Alberto Bertolini, Si iz Goriške, če…V marcu bo Metod Ziegler dvakrat poskusil zgraditi svoje letalo Ikarus.
Enkrat v Kulturnem domu Gorica, pri zamejskih Slovencih, da poskusi znova navdušiti lokalno občinstvo z zgodbo o njihovih pradedih in pratetah
In drugič v Brežicah, kjer je avtor predstave in tega teksta pred davnimi leti prvič začel s pisanjem v izogib resnemu delu.
Opombe:
* Meje, ki so jih imperialne sile risale na srednjem vzhodu ob koncu 1. svetovne vojne so sprožile nestabilnost v regiji, ki je pred tem uživala relativno stabilnost. Ne bi trdili preveč, če bi rekli, da je 1. svetovna vojna posredno vplivala na ekstremizacijo Islama, na spopade v Palestini, na Iraške vojne, na ‘kulturno’ revolucijo v Iranu, na Sirsko vojno, na današnjo begunsko krizo, in še in še. Več na tej povezavi.
-
Dnevnik igralke
Dnevi, ko potekajo gledališke vaje, niso prav nič leni. Takole Barbra Petarka, Adriana Marino v predstavi Ikarus, opisuje eno izmed nedelj, ko ustvarja na odru.
7.30 –Zazvoni budilka, vstanem in si skuham kavo, nato si vzamem čas za branje knjige Emocije.
9.00 –Čakam Martina pred njegovim stanovanjem v Šiški, prihaja iz Postojne in malo zamuja.
9.10 do 10.15 –Vožnja do Senovega; v avtu najprej kramljava, nato pa se lotiva ponavljanja teksta.
10.15 – Prispeva na Senovo, večina soigralcev poseda zunaj na sončku.
10.30 – Uvodni sestanek z režiserjem; predstavi nam potek današnjih vaj, saj se nam obetajo neke manjše spremembe v tekstu.
11.00 – Začnemo z bralnimi vajami.
11.00 do 15.00 – Začnemo z vajami na odru; prvi del Adriano igra moja dupleta Iris, drugi del sem na vrsti jaz, super vzdušje na odru je!
15.00 do 16.00 – Kot ponavadi po vajah sledi obširen feedback režiserja, vsakemu posebej pove, kje bi se lahko še izboljšali, zna pa tudi pohvaliti, kar je vedno lepo slišati.
16.15 – Z Martinom štartava proti Ljubljani, po poti odloživa se Iris v Krškem.
17.30 – Končno doma, utrujena, vendar zadovoljna z vajo, danes sem se uspela dobro vživeti v lik Adriane.
Sadove Barbrinega dela si lahko ogledate že v ponedeljek, 21. marca, v Kulturnem domu Gorica ali v četrtek, 31. marca, v Domu kulture Brežice.
