Rutina, dvojnostin soočenje po mnenju mlade uigrane igralske ekipe (Nejc Jezernik, Maja Pinterič in Jure Rajšp), najbolje opišejo njihov najnovejši skupni gledališki projekt SKINER.

Kakšna je bila predstava o Skinerju po prvem branju scenarija?

Nejc: Po prvem branju je izstopal res zanimiv tekst, in komaj sem čakal, da izvem, kako si je Rokzadevo zamislil na odru, ker sem imel v glavi sto idej o tem, kaj bi se dalo s prebranega narediti, in ker sem videl Rokove prejšnje predstave, nisem pričakoval takega teksta in sem komaj čakal, da začnemo z vajami.

Maja: Je pa res, da smo zaradi narave teksta imeli dosti vprašanj, zato je sprva bilo treba marsikaj razčistiti, nato pa je proces stekel brez težav.

Jure: Jaz sem bil evforičen, saj je pred prvim srečanjem s tekstom bilo pričakovanje veliko. Rok nam je napovedal, da pripravlja tekst, ki ga bomo prvič odprli na točno določen datum in ko sem ga prebral, me je takoj pritegnil. Tekst prebereš v šusu, je sodoben in vidi se, da v sebi skriva več, kot lahko odkriješ ob prvem branju.

Kako se je ideja o Skinerju spremenila, če primerjano prvo srečanje s tekstom in uprizoritev?

Maja: Veliko se je zgodilo, nisem si predstavljala, da bo končni produkt, takšen kot je, saj je nastalo nekaj čisto posebnega – skupaj smo ustvarjali, razvijali tekst in delali na tem, da bo nam, igralcem, bilo udobno v liku, vse negotovosti smo odpravili in izpilili zadevo.

Nejc: Takoj po prvem branju so se začele stvari tako hitro odvijati, da sploh ni bilo več prvotne predstave o tekstu, saj samo bili nenehno vključeni v proces in zadeve so se razvijale same po sebi. Toliko smo se prepustili skupnemu nastajanju, da je predstava nastajala in, od začetka vaj do premiere, nas je spremljal občutek “to je to!”

Jure: Ravno zaradi hitrega in intenzivnega procesa nastajanja je bilo delo na predstavi organsko, vse je bilo jasno. Zdaj si ne znam predstavljati, da bi končni izdelek bil drugačen, saj smo vsa vprašanja reševali sproti in skupaj, in zdi se mi, da se usklajeno skupno delo vidi ob ogledu. Delali smo na tem, da se tisti, ki izreče repliko počuti udobno in ideje so kar švigale.

Nejc: Ko gledam nazaj se mi zdi, kot da bi ob prvem branju vsi vedeli, da bo produkt izgledal tako, kot izgleda.

Kako bi opisali vaš lik?

Maja: Jaz igram Zojo, ki je ena super punca. Je nova cimra, ki pride živet k Lovrotu in Skinerju. Je mlada študentka in nekoliko naivna. Noče razočarati ljudi okoli sebe, vidi probleme, jih skuša rešiti, vendar zaradi njene naučenosti poslušati druge včasih pusti, da kdo gre preko nje. Vendar, ko ji prekipi, še posebej skozi dozorevanje lika, se upre in zraste. Ključnega pomena je, da se okoli nje določeni problem razrešijo. Moj drug lik, Phobos, je veliko bolj potenciran, saj ljudje veliko bolj priznavajo fobije kot bogove. Vse rešuje skozi humor, zabava se tudi na račun drugih, je večno nagajiv in posmehljiv.

Jure: En izmed mojih likov je Lovro, ki se mi zdi nekdo, ki bi ga želel imeti ob sebi. Je prijatelj, ki ti stoji ob strani, ampak dostikrat zatira svoje interese. Je intuitiven, hitro začuti in se zaveda kaj se dogaja. Predvsem se mi zdi, da sebe premalo upošteva, vendar želi v odnosu do drugih bit karseda iskren. Drugi lik, ki ga igram je Deimos. On je druga sfera, ki je zafrustriran, saj se mu zdi, da ni toliko upoštevan kot bi lahko bil, hkrati pa je nekdo, ki blazno uživa v tem, kar počne. Njemu je dogajanje v predstavi v velik užitek, vendar si želi, da bi se zadeve odvile drugače.

Nejc: Skiner pa se mi zdi nekdo, ki uživa življenje, navzven je velik flegmatik, bolj se briga za svoje interese, kot za interese ostalih. Živi v svojem svetu, kjer se počuti varnega. Njegova flegmatičnost in brezskrbnost delujeta kot obrambna mehanizma pred nečim drugim, vendar to dobro skriva. Kadar bi mogel pokazat neka čustva, jih projicira preko humorja in preobrazi. Čustveno je nedostopen, vendar si globoko v sebi želi, da bi lahko vse to sprostil in se prepustil.

Kako poteka delo v manjši ekipi?

Maja: Meni se zdi, da super, saj sem od prej bila navajena dela v večji ekipi. Ko je manj ljudi v procesu, pri nas trije igralci in Rok, kjer smo imeli intenzivne vaje en mesec in skupaj preživljali po cele dni, smo se povezali tako, kot si sploh nismo mogli predstavljati.

Nejc: V procesu se da tudi hitreje več naredit, saj se lažje vživiš in predvsem imaš več časa, da iste prizor večkrat ponoviš. Prednost majhne ekipe se mi zdi predvsem, da smo se lažje usklajevali za vaje.

Jure: Predstava je intimne narave, tudi v smislu, da je narejena za manjšo publiko. Ker smo samo trije oziroma štirje, se mi zdi, da zelo hitro dosežeš kemijo. Pri nas se mi zdi super, da smo tako hitro dosegli povezanost, saj smo si lahko zaupali in mislim, da se to odraža v predstavi.

Maja: Čar pri Skinerju je, da imamo vsi enakomerno porazdeljene vloge, zato ni bilo problema, da bi moral nekdo med delovnim procesom počakat na svoj del, vedno si vključen in soustvarjaš z vsemi.

Kakšne so bile tipične vaje?

Maja: Vaje so bile celodnevne in so nas zato kar izčrpale, ampak smo bili zjutraj ponovno pripravljeni na delo. Glede vsebine vaj: sprva smo se ogreli se pogovorili o likih, povezavah med njimi in morebitnih nesigurnostih, vadili po prizorih in predelali Rokov feedback, na koncu zlepili prizore skupaj, proti koncu procesa odigrali predstavo in pokomentirali po koncu. V zadnjih fazah nas je čakal še izziv, da smo uskladili tehnični vidik predstave.

Jure: Najbolj se mi zdi učinkovito, da smo po komentarjih zadevo sprobali in videli kam pelje, zato je bil sam proces, kljub intenziteti, zelo lep in v tipičnem dnevu smo zraven izvedli še refleksijo, kar je bilo super.

Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri projektu?

Maja: Jaz sem pri Little Roosterju od samega začetka ustvarjanja predstav. Mislim, da sva z Rokom vzpostavila nek dober način dela in če je ima Rok na vidiku nov projekt, bom vedno z veseljem sodelovala.

Jure: Ko me je Rok kontaktiral in mi razložil, da bi projekt pripravili hitro in da bi delo zaživelo v majhni ekipi, sem bil takoj za. Bilo mi je v izziv videti, kako je, ko se projekt res dela tako kot se mora: delo je bilo vsakodnevno in intenzivno, zato se od samega procesa ne moreš oddaljit in zaživiš skupaj s predstavo. Dodatno sem želel videti nov Rokov projekt, saj sem z Little Roosterjem že sodeloval kot dupleta in zanimalo me je kako proces poteka od začetka.

Nejc: Odkar sem prvič videl Ikarusa na Linhartovem srečanju, sem bil navdušen in sem si želel sodelovati s celotno ekipo. Pri naslednjem projektu, Feniksu, se mi je potrdilo, da je to, kar sem začutil, odraz dela v super ekipi. Ko me je Rok kontaktiral, sem bil zelo zaseden, vendar me je hitro dobil zraven, ko mi je povedal, da sta v ekipi še Jure in Maja, sem si rekel, da ni šans da tole zamudim.

Maja: Priznaj, ko si me videl na odru si rekel: “če bom imel kdaj možnost sodelovat z njo, bom!”

Nejc: Pustimo kar pri tem (smeh).

Z ustvarjalci se je pogovarjala Nuša.